Kako uporabljamo vodikov peroksid
Lekarniška triodstotna raztopina vodikovega peroksida je uporabna za čiščenje ran in izpiranje ust, a je ne smemo pogoltniti, ker vsebuje konzervanse, ki jo stabilizirajo za dlje časa. Za medicinske namene je treba kupiti 35-odstotni vodikov peroksid, na embalaži piše, da je medicinsko in prehransko čist (dobi se v trgovinah s kemikalijami). V liter destilirane vode potem skrbno odmerimo 30 mililitrov vodikovega peroksida, premešamo in nalijemo v manjše stekleničke, tekočina je uporabna vsaj pol leta in jo uporabljamo za rane, mozolje, izpiranje nožnice in vlaženje hemoroidov, odstranjevanje turov, mozoljev, zastarelih krast, prhljaja z lasišča, pikov insektov, glivic ter še marsičesa. Za notranjo uporabo pa vzamemo 35-odstotni vodikov peroksid in zelo natančno kapalko – v destilirano vodo namreč nakapamo natanko toliko kapljic, kot zahteva recept za posamično bolezen. Ruski menihi imajo v svojem receptu za dolgo, zdravo življenje seveda v mislih od 3 do 5 kapljic 35-odstotnega vodikovega peroksida.

Še posebej če je metoda skoraj zastonj in če ob upoštevanju pravil ni nevarna. O vodikovem peroksidu ve večina (žensk) predvsem to, da se uporablja pri barvanju las, bolje poučeni pa vedo, da sta na slovenskem tržišču že nekaj let vsaj dve knjigi in kopica člankov o zdravljenju s to precej običajno kemikalijo. Novice iz nekega ruskega samostana, ki so zaokrožile po spletu, pa znova vzbujajo upanje o tem, da bi se lahko z njim vsaj zaščitili pred gripo in pregnali nadležne glivice, če že ne ozdravili raka in številnih avtoimunskih bolezni.

Zmeraj, ko pridejo kakšni zdravilski čudeži iz Rusije, zastrižem z ušesi, saj tam ljudske medicine, pa tudi sodobnih zdravilskih metod, nikoli niso odrinili na stranski tir. Nič čudnega ni, če ti tamkajšnji zdravnik ponudi najprej čaje in pomagala iz domače shrambe ter homeopatska zdravila, šele potem poseže po farmaciji. Doživela sem na lastni koži. Zgodba o dolgem in zdravem življenju prihaja iz ruskega Borovskega samostana, večje mesto v bližini je Kaluga jugozahodno od Moskve. Menihi se ukvarjajo z zdravilstvom in svoje vedenje širokogrudno delijo naokoli. Njihovih pet pravil za zdravo dolgoživost je dokaj preprostih – vsak dan bi morali svojemu telesu (poleg duhovne in običajne hrane) privoščiti tole:

1.     zravnano žličko jedilne sode v kozarcu vode, najbolje je, da to spijemo zvečer;

2.     od 3 do 5 kapljic vodikovega peroksida nakapamo v kozarec vode, premešamo in spijemo – najbolje zjutraj;

3.     skodelico zelenega čaja, res pravega in ne v vrečki, namakamo ga v kropu 3 minute;

4.     česen, ki je naraven antibiotik – dovolj je en strok, zrežemo ga na kockice, pustimo, da se malo posuši, potem pa primešamo jogurtu – Rusi ga spijejo z vodo;

5.     vodo, ki pa mora imeti pH med 7,42 in 8, da ne zakisa telesa.

Seveda so prejemniki samostanskih nasvetov hitro ugotovili, od kod menihom vodikov peroksid, saj ga v zadnjih letih, ko je v pokoju in ga torej ne morejo več omejevati ali celo utišati, propagira v Rusiji zelo znani zdravnik in profesor dr. Ivan Pavlovič Neumivakin. Rusi ga poznajo predvsem kot zdravnika, ki je zasnoval bolnišnico na vesoljski postaji Mir in je bil odgovoren tudi za to, da so šli fantje zdravi v vesolje. Pravi, da so bili del terapije tudi voda, soda in vodikov peroksid, vse troje se je seveda našlo tudi v lekarni vesoljske postaje. Če poiščete Neumivakina na spletu, ga boste videli (tudi) v uniformi in s številnimi odlikovanji. Gre torej za resnega človeka, ki je o nenavadnem zdravljenju napisal tudi knjigo, njegova predavanja pa lahko najdete na Youtubu. S seboj zmeraj nosi stekleničko z razpršilko, v kateri je triodstotna raztopina vodikovega peroksida.

Dodatni atom kisika

Za kaj torej gre? Tudi tisti, ki so večino pouka kemije v osnovni šoli prespali, vedo, da ima voda formulo H2O, vodikov peroksid pa ima en atom kisika več – H202. Na kratko bi ga lahko imenovali »transporter kisika v organizem«. Prisoten je povsod, največ ga je v svežem sadju in zelenjavi, tudi v nekaterih zdravilnih vodah, ki niso čudežne zaradi svetnikov (recimo v Lurdu), ampak zaradi vodikovega peroksida v  ustrezni koncentraciji. Tvori se seveda tudi v človeškem telesu, največ ga je v materinem mleku, nekaj pa tudi v tankem črevesu, kjer preprečuje bohotenje kandide, levkociti ga proizvajajo kot sestavni del imunskega sistema. Skratka, vodikov peroksid je zelo pomemben za preživetje. Patogeni organizmi v telesu, tudi rakave celice, se v prisotnosti kisika ne morejo množiti, normalne celice in koristne bakterije pa se normalno razvijajo. Nekaj kapljic vodikovega peroksida v vodi bi torej lahko pomagalo pri marsikateri bolezni, tudi tako neprijetnih, kot so tuberkuloza in rak. Vodikov peroksid je v zdravniških in zdravilskih rokah že več kot dve stoletji, med prvo vojno so z njim zdravili tuberkulozo, zakaj torej o tem tako malo vemo? Ker je preveč poceni, pravi jedko Neumivakin. Farmacija je dobila pobudo od mnogih zdravnikov, a je stvar ne zanima. Prvič, ker običajne naravne spojine ne moreš patentirati, in, drugič, ker bi, logično, spravila s tržišča številna draga zdravila. Vendar pa ga, tako vsaj pravijo skrivna poročila, v večjih državah, kot so na primer Indija in Rusija, bolj potihem raziskujejo. Pri množičnih nesrečah in epidemijah bi lahko namreč s steklenico vodikovega peroksida, ki je skoraj zastonj, pomagali zelo veliko ljudem.

Previdno!

Kot sem napisala že na začetku, bralcem posredujem nekatera spoznanja, ki so morda uporabna, seveda pa je treba poiskati nasvet nekoga, ki se na to bolj spozna. Ni vseeno, kateri vodikov peroksid uporabljamo za zdravilo. Pisci knjig navajajo, da triodstotni vodikov peroksid, ki ga dobimo (tudi v naših) lekarnah, ni primeren za notranjo uporabo, ker je poln konzervansov. Na steklenički, ki sem jo kupila, piše, da je tekočina namenjena čiščenju ran, z njo pa lahko izpiramo tudi vneto ustno sluznico in krvaveče dlesni, vendar moramo potem tekočino izpljuniti.

Na tržišču je kar nekaj vodikovega peroksida v različnih koncentracijah, za zdravljenje je uporaben edino 35-odstoten, ki nima nobenih primesi in na embalaži piše, da je tudi za medicinsko uporabo (seveda pa ga je treba razredčiti; kako, preberite v okvirju). Je pa za preveč navdušene raziskovalce seveda najnevarnejši, ker bi lahko hitro pretiravali s preveč radodarnim kapljanjem v vodo. Poročajo, da lahko s 35-odstotnim vodikovim peroksidom intravenozno zaustavijo smrtonosno kronično obstruktivno pljučno bolezen. Če jo imate, se vsekakor splača pozanimati o zdravnikih, ki so kaj takšnega z uspehom že poskušali.

S stekleničko v žepu

Je vodikov peroksid, ki ga v običajnem življenju uporabljamo predvsem kot razkužilo, čudežno zdravilo, ki zdravi tako rekoč vse? Seveda ne. H2O2 ustvarja le okolje, v katerem škodljive bakterije, virusi in rakave celice ne morejo živeti, in če jih uničimo, damo možnost zdravim celicam in mikroorganizmom. Vodikov peroksid sodi med tako imenovane kisikove terapije, med njimi so v poskusni uporabi tudi terapevtiki proti raku, ki uspešno nadomestijo kemoterapijo (in nimajo stranskih učinkov). Neumivakin, kot že rečeno, nosi na svoja predavanja razpršilko s triodstotnim vodikovim peroksidom in poslušalcem kar precej nazorno kaže, kakšnih težav bi se lahko z redno ali občasno uporabo rešili. Pravi, da bi nadležne glivice uspešno pregnali z običajno raztopino vodikovega peroksida, ki se dobi v lekarni. Z enako močno raztopino (torej triodstotno) bi se z nekajdnevnim čiščenjem nosne votline zaščitili pred virusi in bakterijami, ki ta čas razsajajo, to bi naj bila tudi najboljša preventiva proti gripi. V sluznici, kjer je dovolj kisika, se namreč patogeni mikroorganizmi ne morejo ugnezditi.

Neumivakin seveda na dolgo in široko pojasnjuje zdravilne koristi sode, o tem smo že pisali, pa o vodi, ki bi je morali spiti po 2 litra na dan in  bi morala imeti ustrezno pH-vrednost, izjemno pomembno pa je tudi, kdaj jo pijemo. Največ zjutraj, ko je treba telo hidrirati in mu omogočiti, da se očisti, opozarja pa, da ne smemo piti med jedjo in po njej, ampak 15 minut prej. 

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.