aspekt sence

Naše sence se krepijo, če pred njimi bežimo

Igor Štrucelj, energijski terapevt
10. 2. 2019, 09.03
Posodobljeno: 11. 2. 2019, 09.24
Deli članek:

Aspekt sence je bil v vseh starih tradicijah pomemben del praks in delovanja, zahodna družba in cerkev pa sta jo odrinili na stran, demonizirali in zamaskirali.

Dreamstime
Zanikanje senc in bežanje pred njimi le še bolj okrepi njihovo moč!

Živimo v svetu, kjer se učimo zanikati in ne izražati svoje bolečine, svojih strahov, tabujev, svojih senc in vsega, kar ni družbeno sprejemljivo.

In kaj je senca? Na osebnem nivoju senca predstavlja vse zanikane, potlačene, ignorirane, pozabljene dele nas samih. Jeza, bes, zavist, laganje, zamere, sodbe, pohlep, odvisnosti, sram, krivda, depresija, bolezni, poškodbe ali katerakoli druga čustva oziroma stanja, ki jih dojemamo kot neprijetna ali celo negativna, predstavljajo senčne dele nas samih.

Glavni vzroki naših senc so odlomljeni deli naše osebnosti in ti odlomljeni deli nato zaživijo svoje lastno življenje nekje globoko v našem nezavednem. Ker so ločeni od naše zavesti in odrinjeni na stran, jih kasneje naša zavest lahko dojema kot hudobne, umazane, strašljive ali celo negativne in zle.

S tem se v nas zgodi dualizem med zavestnim (dobrim) in nezavednim (slabim) delom in razcepljenost našega bitja je vse večja.

PRTLJAGA IZ OTROŠTVA

Čisto vsak od nas v sebi nosi svoje sence, ki se začnejo razvijati v otroštvu – kot posledica zanikanja in nesprejemanja neprijetnih občutkov, obnašanj, delovanj. Kot otroci smo morali zatirati svoje občutke, čustva, nagone, izražanja, saj velikokrat niso bili sprejemljivi za naše starše in okolico.

Svoje sence lahko srečujemo vsak dan, kot nerazumljiv odpor do nekoga, kot sodbe, kritike, konflikte, kakršnekoli odvisnosti, fizična, čustvena in psihična neravnovesja. Čeprav je ignoriranje in tlačenje naših temnih delov postalo običajno in nekaj normalnega, je resnica to, da bežanje in zanikanje senc le še bolj okrepi njihovo moč!

Zanikanje sence in naše teme vodi le še k večji bolečini, trpljenju, obžalovanju in propadanju. Ko se senčna oziroma temna plat obrne proti nam samim, nas začne uničevati.

Carl Jung je senco poimenoval »sparing partner«; to je nasprotnik znotraj nas, ki razkriva naše napake in izostri naše sposobnosti. Senca je učitelj, trener in vodič, ki nas podpira pri odkrivanju svoje resnične veličine.

Arhiv časopisa Novice Svet24
Igor Štrucelj svari, da lahko sence prevladajo nad našo voljo.

Senca ni problem, ki bi se ga morali rešiti, ali sovražnik, ki bi ga morali premagati, temveč je prostor in del nas, ki ga moramo sprejeti in integrirati v sebi.

Senca je komunikator ter vmesni člen med zavestjo in nezavednim.

SKUPNA TOČKA

Narava sence je zelo izmuzljiva, težko ulovljiva in se ne pusti krotiti na razumski način. Najti moramo svoj način dela s svojimi sencami oziroma odrezanimi deli sebe.

Sence se izražajo na številne različne načine, vsem pa so skupne vloga žrtve (žrtev ne more sprejeti odgovornosti zase in vedno krivi druge), odvisnosti in projekcije, ki jih usmerjamo izven sebe, na druge – v obliki sodb, kritik, obtoževanj in neprevzemanja odgovornosti za svoj vpliv na okolico. Prav tako je pomembna ignoranca oziroma nevednost, za katero se ljudje mnogokrat skrivamo.

Naslednje kvalitete so nam lahko pri tem v izjemno pomoč. Za soočanje s senco najprej potrebujemo kvaliteten in reden stik z resničnim delom sebe oziroma s svojo resnično identiteto in zavestjo. Če te redne in močne povezave nimamo, nas lahko stik s senco povsem vrže iz tira ter zapelje v kaotične svetove drame, kaosa in teme. Ta stik nas drži v ravnovesju in deluje kot steber na razburkanem morju.

Zavedati se moramo, kdo smo v resnici, in biti povezani z resnično močjo ter s pretokom življenja.

Zato je potrebno, da vadimo brezpogojno ljubezen, sočutje in sprejemanje samega sebe. To lahko počnemo na različne načine, vendar je dobro, da pri tem ne uporabljamo zunanjih materialnih ali duhovnih nadomestkov (angelov, bitij, energij in podobno), saj je pomembno, da ljubezen in sočutje prideta iz naše zavesti.

Zakaj je to pomembno? Ko pridejo na površje naše zakopane skrivnosti, nas lahko hitro potegne stran od naše zavesti in ljubezni do sebe. Zato je dobro, da imamo prakso ljubezni in sprejemanja samega sebe.

Soočanje s senco zahteva tudi ponižnost, iskrenost, ranljivost, krhkost v odnosu do samega sebe. Če delujemo brez teh kvalitet, se lahko zgodi, da bomo vzvišeni, zaprti, trdosrčni, v ločenosti, sodbah, kritikah in podobnem. Ne le da se v takem stanju naše sence ne bodo integrirale v nas, temveč bodo celo prevladovale nad našo voljo.