Lune in pritlikavci

To niso planeti, so pa največji v Osončju

B.K.
30. 1. 2019, 10.59
Posodobljeno: 30. 1. 2019, 12.02
Deli članek:

V Osončju samo osem teles izpolnjuje kriterije, ki jih uvrščajo v razred planetov. A biti planet ni vse. Poznamo namreč mnogo vesoljskih teles, ki niso planeti, a so vseeno izjemno zanimivi. Predstavljamo vam 10 največjih.

Profimedia
Model Osončja.

Da astronomi vesoljsko telo klasificirajo kot planet, mora to izpolnjevati tri kriterije. Prvič, gravitacija jih mora izoblikovati v sferično (okroglo) obliko. Drugič, krožiti morajo okoli sonca, po eliptični krožnici. Ne smejo krožiti okoli manjših teles. Tretjič, svojo orbito morajo očistiti vseh vesoljskih teles z substancialno maso, je za ameriško revijo Forbes zapisal popularni ameriški astrofizik Ethan Siegel.

V našem sončnem sistemu tem kriterijem v celoti ustreza osem objektov, navaja Siegel. Štirje zemeljski planeti s trdim površjem (Merkur, Venera, Zemlja, Mars) in štirje plinski velikani (Jupiter, Saturn, Uran, Neptun). Vsa ostala vesoljska telese, ne glede na to kako velika in masivna so, ne izpolnjujejo vsaj enega izmed treh navedenih kriterijev. A to ne pomeni, da ta telesa niso zanimiva sama na sebi. Poglejmo 10 največjih.

Ganimed

Ganimed je jupitrova največja luna in hkrati največji ne-planet v vsem Osončju. Ima za 8 odstotkov večjo površino od planeta Merkurja, a le polovico njegove mase. Sestavljen je iz silikatnih mineralov in ledu, ima jedro iz železa in zato tudi močno magnetno polje. Astronomi predvidevajo, da bi lahko pod površjem skrival celo več vode kot Zemlja.

Reuters
Ganimed je največja luna v našem osončju

Titan

Saturnov največji naravni satelit je prav tako večji od planeta Merkurja, a tukaj se njegova podobnost z Ganimedom konča. Titan je edina luna v Osončju, ki ima izoblikovano lastno atmosfero. Ta je gostejša celo od Zemljine, kar omogoča formacijo stabilnih vremenskih vzorcev in predvsem stabilnih tekočin na površju planeta. Sonda Hyugens je na tej luni odkrila jezera in celo slapove utekočinjenega metana.

Nasa
Titan

Kalisto

Druga največja jupitrova luna je najbrž najstarejša, zagotovo pa najbolj od asteroidov 'obtolčena' luna v našem Osončju. Jedro, plašč in skorja Kalista so iz skoraj enakih materialov, kar je najbrž posledica počasnega nastanka v zelo hladnem okolju, je namreč od planeta najbolj oddaljen Jupitrov satelit.

Nasa
Kalisto

Io

Io je svet vulkanov, plimovanj in izbruhov. Ta luna je pravo nasprotje svoje sestre Kalisto. Njena površina se nenehno spreminja. Je najbolj geološko aktivno telo v Osončju, z več kot 400 aktivnimi vulkani, oblaki žveplovega dioksida in več kot 100 gorovji. Na površini te Jupitrove lune praktično ni videti kraterjev, ki bi jih povzročili asteroidi, saj se površina, sestavljena iz silikatnih kamnin, nenehno spreminja.

Nasa
Io

Mesec (ali kar Luna)

Zemljina luna Mesec je edini poznan naravni satelit zemeljskega planeta. Verjetno je najmlajše veliko telo v Osončju, ki je nastalu po trku velikega neznanega objekta z Zemljo, približno 50 milijonov let po nastanku Osončja. Lunina sestava je zelo podobna sestavi zemeljskih kamnin, kar je edinstven pojav v našem sončnem sistemu.

dreamstime
Luna

Evropa

Evropa je najmanjša izmed Jupitrovih štirih velikih (ali Galilejskih) lun. Pokrita je z vodnim ledom, pod katerim se skriva ocean. Ima najbolj gladko površino izmed vseh objektov v Osončju. Njeni oceani bi lahko poencialno gostili izvenzemeljsko življenje.

Nasa
Evropa

Triton

Po Jupitru, Saturnu in Zemlji smo končno prišli do Neptunovih lun, izmed katerih je daleč največji Triton. največja Neptunova luna je bila včasih največje telo v Kuiperjevem asteroidnem pasu, a jo je pred davnimi časi ujela Neptunova gravitacija. Je edina velika luna v Osončju, ki ima vzvratno tirnico, se pravi, ki planet obkroža v nasprotni smeri njegovega vrtenja. Tritonova redka atmosfera je sestavljena iz dušika, vode in ogljikovega dioksida. Je tudi vulkansko aktiven.

Nasa
Triton

Pluton

Pa smo prišli do neplanetarnega telesa, ki ni luna. Pluton, včasih znan kot deveti planet Osončja, je to oznako izgubil leta 2006, ko so astronomi ugotovili, da ne izpolnjuje tretjega kriterija za klasifikacijo med planete. Njegov največji naravni satelit Haron je tako velik, da je gravitacijsko središče Plutonskega sistema izven površja Plutona, kar pomeni, da objekta v bistvu krožita en okoli drugega. Znanstveniki predvidevajo, da se pod Plutonovim površjem nahaja voda.

Nasa
Pluton in Haron

Erida

Erida, odkrita leta 2003, je najmasivnejši znani pritlikavi planet v Osončju, a je po površini malce manjša od Plutona. Od Sonca je izjemno oddaljena, okoli njega kroži v območju vesolja imenovanem razpršeni disk. Od Sonca je oddaljena med 5 in 14 milijard kilometrovm, kar je trikrat več kot razdalja med Soncem in Plutonom. Zaradi ogromne oddaljenosti je o njej znano malo, vemo  le, da gre za najbolj bel objekt v Osončju in da jo spremlja vsaj en satelit Disnomija.

Nasa
Erida (in Disnomija)

Titanija

Šele na 10. mestu po velikosti je prva Uranova luna, Titanija. Njen premer je velik le slabih 1.600 kilometrov (kar je dobra desetina Zemljinega premera). Je brez atmosfere, njeno površje pa je sestavljeno iz skal in ledu. Na stiku med jedrom in plaščem planeta, bi se lahko nahajala voda. Pobližje si jo je ogledala le ena zemeljska sonda in sicer Voyager 2, leta 1986.

Nasa
Titanija