»V življenju vse mine. Dobro in slabo. Kadarkoli mi je težko, se spomnim tega. Če je minil ta občutek katastrofe po nesreči, občutki nemoči ob nezmožnosti premikanja, popolna odvisnost od drugih, bo minilo tudi vse drugo, naj si bo še tako hudo,« pravi Aleš Kramolc, mladenič, ki je pri sedemnajstih, ko se mu je življenje šele dobro začelo, preživel hudo prometno nesrečo, po kateri je pristal na invalidskem vozičku. Z močno voljo se je oprijel življenja, v katerega vlaga 110 odstotkov svoje moči in truda, in to na vseh področjih. »Prav to mi prinaša rezultate,« pravi. Ne samo da je že nekaj let samostojen, zelo uspešen je tudi na poslovnem področju in v športu.

»Dopuščam možnost, da je to le tolažba, a verjamem, da se nekatere stvari v življenju zgodijo z razlogom. Prepričan sem, da nobena stvar sama po sebi ni ne dobra ne slaba, mi smo tisti, ki ji pripišemo vrednost. Moje življenje je veliko boljše, kot je bilo prej, več je plusov kot minusov, minus je morda le moja gibalna oviranost. Sicer pa nihče nima v življenju samo pozitivnih trenutkov. Če pomislim na situacije, ki sem jih moral rešiti, pa kaj vse sem se naučil, mi je življenje gotovo prineslo ogromno dobrega. Če se polijemo z vodo, smo mokri, zaradi tega smo lahko živčni in besnimo, lahko se smejimo ali pa nam je vseeno. Jaz sem se odločil svoji oviranosti pripisati pozitivno vrednost, čeprav s tem ne pravim, da sem srečen, ker se mi je to zgodilo. Če bi imel možnost življenje zavrteti nazaj, nisem prepričan, da bi hotel kaj spremeniti, razen če bi lahko zadržal svojo današnjo modrost in izkušnje,« pravi osemindvajsetletni Korošec, ki ga je življenje pred enajstimi leti postavilo pred najtežjo preizkušnjo v življenju. Po hudi prometni nesreči se mu je življenje povsem spremenilo. Svoje izkušnje pa opisuje tudi v knjigi Vozim skozi življenje, ki bo izšla januarja.

Usodni dan

»Tistega dne, 15. avgusta, smo se s prijatelji dobili na poligonu za paintball. Zvečer je nastala spontana zabava. Ker sem kar nekaj popil, sem ostal pri bratrancu in se okoli druge ure zjutraj odgovorno odpravil spat. To je zadnje, kar sem se spomnil, ko sem se po devetih dneh prebudil iz kome,« pripoveduje. Iz neznanega razloga je ob pol petih vstal, šel v avto in se odpeljal, ne da bi se privezal. Njegov bratranec je pozneje povedal, da je slišal zvoniti budilko na Aleševem telefonu, ki jo je imel sicer naravnano za službo, čeprav je bil tisti dan prost in jo je pozabil ugasniti. Morda ga je budilka dvignila iz spanca. Morda je bilo kaj drugega. Dejstvo je, da je Aleš po slabem kilometru vožnje v desnem ovinku izgubil nadzor nad avtom. Avto je prevračalo, vrglo ga je s ceste, na koncu pa je priletel še v drevo. Našel ga je oče, ki se je v tistem času ravno odpravljal od doma. Poškodbe so bile hude. Aleš je imel na treh delih prebito glavo, poškodovano levo ramo, čeljust, zlomljeni rebri, odtrgano stopalo, najbolj usodna za njegovo prihodnost pa so bila štiri poškodovana vretenca.

Delo me je potegnilo v življenje

Ko se je po devetih dneh torej prebudil iz kome, je bil seveda šokiran. »Najprej ti nihče naravnost ne pove, kaj se ti je zgodilo in koliko si v resnici poškodovan, potem ne razumeš, kar ti govorijo, in tudi če razumeš, nočeš verjeti. Pozitivnih trenutkov na začetku skoraj ni bilo. Spraševal sem se, zakaj sem se sploh prebudil iz kome. Kriviš se, ne veš, kaj se je v resnici zgodilo, ne veš, kako boš živel naprej. Ravno sem začel živeti, potem pa tole.« Vrnitev v normalno življenje je bil cel proces. »Najpomembneje mi je bilo, da bi lahko spet začel voziti avto, ker bi bil sicer na Koroškem, kjer smo živeli, odrezan od sveta. Druga stvar pa je bila delo, ki me je potegnilo nazaj v življenje! Enostavno moraš najti razlog, da zjutraj vstaneš. Sčasoma se seveda zaveš, da vstajaš zaradi sebe, ampak moraš do tega priti! Ene potegnejo otroci in družina, druge šport, mene je najprej delo.« 

V začetku ne znaš živeti iz dneva v dan, ko se tega naučiš, pa je vse lažje, pravi. »Živiš v prihodnosti in čakaš, da bo vse skupaj minilo, kar je zelo slabo. Tudi če boš eno leto ležal in se smilil samemu sebi, se boš prej ali slej moral premakniti. V bolnišnici se nič ne dogaja, samo ležiš, niti še ne dojemaš, kaj se je zgodilo. Potem greš v Sočo, da bi se čim bolje rehabilitiral. Vendar nisem bil zadovoljen ne s terapijami ne z odnosom zaposlenih do nas, tudi potrebne psihične podpore ni bilo. Nikogar ni bilo, da bi me pripravil na to, kako se znajti, ko si enkrat na vozičku. Da ne bom komu delal krivice, naj poudarim, da je bilo tako pred enajstimi leti. Pozneje sem bil tudi na rehabilitaciji v Gradcu, kjer je bilo povsem drugače. Zato se kolega trudi v program rehabilitacije v Sloveniji vključiti vrstniško svetovanje novim poškodovancem.« Program je zasnovan tako, da bi vsak nov poškodovanec lahko dobil nekoga, ki bi ga poučil o vseh praktičnih pa tudi o vseh banalnih stvareh vsakdanjega življenja, s katerimi se srečuje. »Jaz sem recimo šele osem let po nesreči izvedel, da obstajajo udobnejša oblačila, posebej prilagojena za sedenje na invalidskem vozičku. Tega na rehabilitaciji ne izveš. Kot tudi ne, s katerimi športi se lahko ukvarjaš.« Izbira je ogromna. »Težava je, ker te učijo življenja po učbeniku, kar pa ni nujno najboljše, šele z leti ugotoviš, kaj vse je mogoče. Zelo malo informacij in napotkov mladi dobijo tudi o spolnosti, ki je v tem času zelo pomembna tudi za psihični razvoj. Kar nekaj let sem potreboval, da sem se opogumil na tem področju. Najprej ne veš, kako bi se tega lotil, potem te je strah, pa odlašaš, in dlje kot odlašaš, težje je. Potem pa sem vseeno prebil led tudi na tem področju in zdaj je spolnost normalni del mojega življenja. To ni tabu. Pogovarjajmo se o tem, pomagajmo, če se da pomagati.« Področja spolnosti gibalno oviranih se je lotil tudi v knjigi.

Samostojnost – nerealno realni izziv

Njegov največji izziv, ki se mu je najprej zdel povsem nerealen, pa je bilo samostojno življenje. »V začetku se ti to zdi kot znanstvena fantastika. Pojma nimaš, kako boš šel sam na stranišče, kako se boš oblekel. Da sem lahko zaživel sam, sem potreboval od sedem do osem let. Nekateri imajo morda res take poškodbe, da ne morejo samostojno živeti, tistim, ki zmorejo, pa res predlagam, da se potrudijo. Življenje je tako lepše in lažje.« Da danes tako razmišlja, je moral prehoditi dolgo pot psihične in fizične preobrazbe. Hodil je na razne terapije, psihoterapije, bral knjige za osebnostno rast, opravil je ogromno tečajev po internetu, pomembno vlogo so imeli motivacijski videi. »Bolj ko spoznavaš samega sebe, bolj si znaš pomagati sam. Kar sem se naučil, je, da vse mine, tako dobro kot tudi slabo. Ko to dojameš, začneš živeti vsak dan posebej. Če je slabo, veš, da bo minilo, če je dobro, uživaš in čim bolj izkoristiš trenutke, ker bodo tudi ti minili. Dovoliti si moraš biti žalosten in srečen – če si nikoli ne dovoliš biti žalosten, tudi prave sreče ne občutiš.«

Spremembe so nujne

Aleš je srečen, ker ga njegova notranja moč žene naprej, da počne ogromno različnih stvari. »Človek se zelo hitro udomači v udobju, a potem moraš naprej. To se mi zdi zelo pomembno. Ne maram sprememb, kljub temu pa se mi zdijo zelo pomembne za napredek. Čeprav sem bolj rutinski človek, namenoma spreminjam svoje življenje. Nazaj na isto se lahko še vedno vrnem.« Trenutno ima svoje podjetje za razvoj in marketing programske opreme, med drugim dela za ameriški trg. Sicer pa po šolah predava o prometni varnosti, tudi z zgledom, torej s svojo zgodbo. Sodeluje z zavodom Vozim (zavod za varnost v prometu, ki z osebnimi zgodbami invalidov, poškodovancev, želi prispevati k pozitivnemu in zdravemu vedenju otrok in mladostnikov ter vplivati na varovalne dejavnike pred rabo alkohola in drugih prepovedanih drog). Najbolj pa ga zadnje čase zaznamuje šport, s katerim se pravzaprav ukvarja že vse življenje. Ta čas zelo aktivno trenira ragbi za ekipo iz Gradca, rekreativno pa tudi pleše in se ukvarja z atletiko. 

Njegov zadnji podvig je knjiga

»Zanjo sem se odločil, ker se mi zdi, da imam življenjsko izkušnjo, ki jo je vredno deliti. Poudaril sem kar nekaj stvari, ki jih je treba povedati. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da tisti, ki so se znašli v podobni preizkušnji, kot sem jo imel sam, vidijo, da je kljub temu v življenju mogoče še ogromno narediti, doseči in kakovostno živeti.« Z vztrajnostjo je tako natreniral svoje telo, da lahko počne vsaj 95 odstotkov stvari, ki jih počnejo hodeči ljudje. »Zato se ne počutim invalida, sem samo gibalno oviran.« V svojem življenju ima še velike cilje, tako v športu kot tudi zasebno. »Vem, kaj si želim, in sem usmerjen k temu, se pa prepuščam življenju. Lahko, da si vmes kje premislim ali da na koncu stvari izpadejo drugače. V treh do petih letih se človek lahko precej spremeni in morda ti stvari, ki si si jih nekdaj zamislil, potem niso več tako pomembne. Vesolje ima po navadi tudi svoje načrte, zato mu je dobro pustiti nekoliko odprte roke. Ker če smo pravilno naravnani, nam lahko prinese še boljše stvari, kot smo si jih v začetku zamislili.«  

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.