Ko sta dva v zvezi ali poročena, med njima obstaja nekakšen »dogovor« o tem, kako bosta živela. Večina ljudi vztraja pri enem od »členov dogovora«, ki pravi, da je medsebojna zvestoba nekaj obveznega. To preprosto pomeni, da sta se oba, ko sta se odločila, da bosta v resni zvezi, obvezala, da bosta drug drugemu edini spolni in čustveni partner. S tem sta v svoji zvezi in odnosu izključila obstoj tretje osebe. Toda v življenju je vse mogoče, nobenega zagotovila nimamo, zlasti ne na dolge proge. Kaj lahko se zgodi, da se po nekem obdobju, ki smo ga preživeli skupaj, kljub dogovoru o zvestobi eden od dvojice zaljubi v nekoga tretjega.

TRETJA OSEBA po navadi povzroči resno krizo v odnosu, lahko celo razpad zveze. Dobro je razmisliti o tem »pojavu« in o tem, kako se nanj odzvati, saj nikoli ne vemo, kdaj se lahko to, da se zaljubimo v nekoga drugega, zgodi nam ali našemu partnerju.

Za prevaro sta velikokrat kriva oba

Razlog, da se zaljubimo v nekoga drugega, velikokrat najdemo v odnosu s prvim. Ko ljudje neke svoje pomembne potrebe ne zadovoljijo s partnerjem in ugotovijo, da se to ne bo nikoli spremenilo, se začnejo ozirati za drugimi in se spraševati, ali bodo morda našli koga, ki jim bolj ustreza. Tako je ena od osnovnih zamisli partnerske terapije prepričanje, da je prevara samo simptom nezadovoljstva z obstoječim odnosom. Ko začneta partnerja razmišljati na tak način in ugotovita, od kod nezadovoljstvo v obstoječem odnosu, tedaj lahko tudi odstranita razloge, zaradi katerih se išče nekdo tretji.

Priznanje kot klic na pomoč

»Draga, zaljubil sem se v drugo,« je izjava, ki se je boji sleherna ženska, ki ljubi. Toda to ni nujno konec zveze, lahko je iskreno priznanje in hkrati klic na pomoč. Človek, ki ve, da ljubi enega in se je zaljubil v drugega, je v močnem notranjem konfliktu. Po eni strani želi držati obljubo, ki jo je dal, ko je stopil v zvezo in skupno življenje, ne želi varati in ima občutke krivde, a si tudi ne želi zapustiti človeka, ki ga ljubi. Iskreno priznanje človeka, ki opaža, da se zaljublja ali je že zaljubljen, seveda povzroča veliko krizo v odnosu, hkrati pa je to možnost in priložnost, da ona in on skupaj premagata krizo, se pogovorita o zaljubljenosti in se s tem pravzaprav zbližata. Tako lahko počakata, da zaljubljenost mine, s čimer ne le prebrodita krizo, temveč se izprašata in tako dogradita ter okrepita svojo ljubezensko zvezo. 

Zaljubljenost in ljubezen sta dve zelo različni čustvi

Danes mnogi verjamejo, da je zaljubljenost prva, najbolj intenzivna faza ljubezni. Verjamejo tudi, da večja ko je zaljubljenost, večja je verjetnost, da bo prerasla v veliko ljubezen.

Prepričani so, da če se je nekdo, ki je z nekom v zvezi, zaljubil v drugega, to pomeni, da prve osebe ne ljubi več. Zaljubljanje v neko tretjo osebo človek razume kot konec ljubezni v razmerju. Po tej logiki je torej zaljubljenost v nekoga drugega dokaz, da je odnosa oziroma ljubezni konec, zato je treba zakon ali zvezo končati. Kadar tako razmišlja oseba, ki se je zaljubila v nekoga drugega, po navadi zvezo, v kateri je trenutno, konča. Kadar na tak način razmišlja njen partner, se tudi lahko odloči, da zvezo prekine, saj je zanj že samo dejstvo, da se je oseba, ki jo ljubi, zaljubila v nekoga drugega, dokaz, da je »ljubezni konec«. V obeh primerih je torej vzrok za konec ljubezenske zveze to, da se je eden od obeh zaljubil v nekoga tretjega. Mnogo ljudi razmišlja tako in se tudi odloča v skladu s svojim prepričanjem, čeprav takšno razmišljanje v sodobnem »ljubeznoslovju« nima podpore. Zaljubljenost in ljubezen namreč nista prva in druga faza istega čustva, temveč sta dve zelo različni čustvi.

Čeprav gre za podobne občutke in doživljanje, je v psiholoških mehanizmih, na katerih temeljita ljubezen na eni in zaljubljenost na drugi strani, velika razlika. Ljubezen je zasnovana na čustveni povezanosti in navezanosti, zaljubljenost pa na idealiziranju. Zato je ljubezen trajen odnos ene osebe do druge in tako tudi trajno in stabilno čustvo, zaljubljenost pa traja le, dokler traja idealizacija. Zaljubljenost je torej začasno čustvo, ki traja različno dolgo. Glede na to, da nihče ni idealen, tudi idealizacija neke osebe ne more biti dolgotrajna in ji neizogibno sledi večje ali manjše razočaranje.