Razlogi so v pomanjkanju mlade delovne sile, mnogim delodajalcem pa so starejši ljudje celo bolj pri srcu zaradi delovnih navad, izkušenj in modrosti, pa tudi zato, ker jih napredovanje niti ne zanima več. Za tak korak so se pred dvema letoma odločili tudi v slovenskem McDonald'su, ki danes zaposluje sedemnajst upokojencev. z njimi so zelo zadovoljni. »Starejši so lojalni, fleksibilni, zanesljivi in delajo z veseljem, kar opazijo tudi naši gostje,« pravi Petra Erbida, vodja kadrovsko-pravne službe. Ena od upokojenk, s katerimi smo se pogovarjali, pa pravi, da se tako dobro, kot se ima zdaj, ni imela še nikoli.

Ameriške raziskave so pokazale, da bo do leta 2024 število prebivalcev, starih med 65 in 74 let, naraslo za več kot štiri odstotke, medtem ko se bo število mladih od 16 do 24 let zmanjšalo za več kot en odstotek. Tako naj bi bilo na voljo vedno manj mlade delovne sile, medtem ko bo starejših več kot dovolj. Globalno naj bi bilo do leta 2050 več kot dve milijardi ljudi starejših od 60 let, kar bo veliko več kot otrok, mlajših od pet let. Zato mnogi že razmišljajo, kako vzpostaviti tehnološki proces, ki bi starejšim omogočal delo v okviru njihovih zmožnosti. Pri McDonald'su v Sloveniji so po zgledu tujine spoznali, kako dragocena delovna sila so upokojenci – zanesljivi, prilagodljivi, poleg tega so krasna medgeneracijska vez, zato so se pred dvema letoma odločili zaposliti prve štiri upokojence, tri v Ljubljani in enega v Mariboru. »Na razpis se jih je javilo več kot sto in izkazalo se je, da smo izbrali prave osebe, ki so še danes z nami. Dobili smo zanesljive sodelavce, ki znajo z gosti, zato jih ti dobro sprejemajo,« pravi Erbida. S tremi od štirih upokojenk, Cvetko Zupančič, Viljemko Centrih in Ano Lukman, ki so v verigi restavracij zaposlene že vse od začetka, se srečamo v prenovljeni restavraciji na Rudniku. Vse so urejene, vitalne ženske, malce starejše od šestdeset let, ki si po upokojitvi niso mogle predstavljati, da bi obsedele doma, po drugi strani pa so se za zaposlitvijo ozirale tudi zaradi nizkih pokojnin.

Marsikdo bi delal več

»S trga prihajajo informacije, da si vitalni upokojenci zaradi nizkih pokojnin želijo dodatnega zaslužka, da si želijo biti vpeti v socialno mrežo, zanje je to priložnost, da si polepšajo to življenjsko obdobje. Pereč problem je, da po zakonu lahko delajo samo 60 ur. Pokazalo se je namreč, da bi marsikdo rad delal več,« razloži Erbida. »Druga težava pa je kvota upokojencev, ki jih podjetje lahko zaposli. Pri nas na 500 zaposlenih lahko vzamemo 17 upokojencev. Kličejo nas kar naprej. Tu bo treba nekaj storiti, sem že govorila s pristojnimi na ministrstvu za delo, da bi začeli tovrstno pobudo. Na trgu je problem z delovno silo. Na zavodu za zaposlovanje ni več zaposljivih ljudi, upokojenci pa so pripravljeni delati, ampak bodo morali spet čakati, ker je zakon takšen, kakršen je. Težko dobimo človeka za redno zaposlitev, pa smo že 25 let na trgu in redno plačujemo vse prispevke, omogočamo socialno varnost, naše plače pa so nad povprečjem.« Zato so se začeli ozirati za starejšimi. »Upokojenci so lojalni, zanesljivi, vedno bodo prišli na delo in z veseljem delajo, kar je za naše goste zelo pomembno. Povezujejo goste in zaposlene in nad njimi smo navdušeni.« Njihova glavna naloga je, da so v stiku z gosti, da poskrbijo, da se ti dobro počutijo. »Pozdravijo jih, nagovorijo in poskrbijo, da sedejo na čist prostor, se imajo lepo in uživajo v hrani. Gostje pravijo, da se na ta način počutijo zelo domače.« Medtem ko Viljemka in Ana skrbita za čistočo restavracije, sanitarnih prostorov, pospravljata vozičke s pladnji, brišeta pladnje in se pogovarjata z gosti, je dobila Cvetka novo odgovornost. Restavracija na Rudniku je namreč prva v Ljubljani, kjer si gostje hrano naročajo in plačujejo na tako imenovanih kioskih. Cvetka jim pomaga, če se ne znajdejo, če se kje kaj zatakne, popazi otročke, da lahko starši naročijo hrano, in se pogovarja z ljudmi.

Zarja št. 1, 31. 12. 2108
Zarja št. 1
Zarja št. 1

Delo z mladimi jih pomlajuje

»Delo z mladimi nas pomlajuje, nam daje energijo,« pravijo vse tri. »Počutim se stara toliko kot moji mladi sodelavci,« se smeji Cvetka. Za svoje delo dobijo okoli dvesto petdeset evrov na mesec. »Pokojnina je bila komaj dovolj velika za preživetje, tisto, kar zaslužim tukaj, je pa za zraven. S tem denarjem sem si recimo lahko kupila nove gume za avto. Mi že potrebujemo razne preglede, pripomočke, kot so očala, denar za popravilo zob. Sama hvala bogu trenutno ničesar ne potrebujem, sem zdrava, nikoli pa ne veš, kaj bo jutri, zato nekaj denarja, ki ga tukaj zaslužim, tudi prihranim. Dokler si zdrav, si lahko samo hvaležen!« pravi Viljemka. In dokler si zdrav in hvaležen, je to videti in občutiti tudi na zunaj. »Naše upokojenke so zdrave, vitalne, želijo si biti aktivne na vseh področjih, ne zanima jih umirjen, upokojenski način življenja. Mislim, da je tudi državi v interesu, da imamo čim več takih ljudi, ker bo potem gotovo tudi strošek za zdravstvene storitve manjši,« razmišlja Erbida. »Srečna, vesela in zadovoljna sem, da sem dobila to priložnost. V službo grem z velikim veseljem in užitkom,« zaključuje Ana. »Boga prosim, da bi lahko čim dlje delala, če bi bilo mogoče, bi delala še celo kakšno uro dlje,« se smeji. »Tudi jaz zelo rada delam, lepo se razumem tako z mladimi kot z menedžerji. Vesela sem tudi, ker opazijo, da se trudim, so zadovoljni z mano in me pohvalijo,« dodaja Viljemka. Cvetka pa pravi, da si danes sploh ne predstavlja, da ne bi delala. »Ko si dve leti vpet v to kolesje, postaneš lojalen. Sploh mi ni pomembno, kdaj me planirajo za delo, jaz enostavno rada pridem!«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.