Mama je na več straneh zapisala svoje ime in zraven dodala še kakšen klicaj. Ko je bilo treba obdariti mladoporočenca ali družino, ki se je selila na tuje, ni bilo nobenega dvoma, kaj bomo podarili – Felicito, seveda. Potem se mi je sredi devetdesetih ponudila priložnost, da sem na Brezjah obiskala takratno skrbnico slovenske knjižne svetinje, sestro Vendelino, in ko sem, polna prijetnih vtisov, odhajala, sem jo vprašala, ali vzgaja svojo naslednico. Seveda, je rekla, pa ni hotela povedati, katera je. No, zdaj veste.

Sestra Bernarda Gostečnik je vsekakor najprepoznavnejša ženska zadnjih, nedvomno pa tudi prihodnjih dni. Nič čudnega, da jo novinarji oblegamo nekajkrat vsak na teden, saj je prenovila in dopolnila največjo slovensko knjižno uspešnico vseh časov – Veliko slovensko kuharico Felicite Kalinšek, ki je doživela 30 izdaj v 250.000 izvodih.  

S fotografom Šimnom sva jo obiskala v samostanu v Repnjah, kjer se je zadnji dve leti ob večerih ubadala s kuharsko knjigo, ki ni velika  le v pojmovnem smislu, ampak tudi sicer – ima tisoč strani in je tako težka, da je ne moreš brati v postelji. V knjižni omari so dosedanje izdaje te znamenite knjige, nekaj jih poznam, moja babica je na primer imela tisto s sivo-zelenimi platnicami, kjer je eden od receptov za pecivo zahteval »12 jajc iz gnezda brez petelina«.

Ne rodiš se s kuhalnico v roki

Sestro Bernardo Gostečnik, profesorico biologije in gospodinjstva, poznamo že dolga leta, po knjigah o pecivu in poticah, recimo, predvsem pa po zelo obiskanih tečajih v Repnjah, za katere moraš imeti dokaj dobre zveze tam gori, da prideš na vrsto. Na teh tečajih najbrž sreča kar nekaj deklet, kakršna je bila nekoč sama – doma se je branila kuhanja kot hudič križa! »Bila sem spretna in praktična za druge reči, šla sem ven in s traktorjem na njivo, pomagala sem bratu mehaniku, vse sem vedela o avtomobilih,« se smeje. »Mama, ki je bila zelo dobra kuharica, je rekla, punca, poročila se boš in moraš znati kuhati, če od mene ne sprejemaš znanja, boš pa šla v Repnje. In res sem šla v šestmesečni tečaj, naučila sem se, kolikor se pač v tako kratkem času lahko, in potem je prišel klic (pri tem pogleda nekam proti nebu) in sem se odločila, da bom sestra.«

Če sem prav seštela, bo drugo leto 30 let, kar je Bernarda Gostečnik šolska sestra. Sestra Vendelina Ilc, ki je bila takrat skrbnica kuharske knjige Felicite Kalinšek, jo je kar kmalu povišala v svojo naslednico. »Nič ni vprašala, ali bi, ampak kar 'ti boš to delala, dovolj si močna in vztrajna za kaj takega'. Govorilo se je, da je sestra Felicita izdihnila od vsega hudega kmalu po tistem, ko je pripravila zadnjo izdajo,« pravi in si globoko oddahne. Za zdaj je njene  tlake konec in lahko pred spanjem spet prebere kakšno knjigo. Pa čeprav ima računalnik, je bilo naporno, kako je bilo šele Feliciti (ogledali smo si njen izvirnik), ki je knjigo napisala na roko!

Dobra kuharica je kot direktorica podjetja

Kakšna je po njenem dobra kuharica? Včasih so bile to gospodinje, ki so znale iz malo živil narediti kaj dobrega, zdaj, ko je vsega dovolj in preveč, pa je treba gledati predvsem na to, da je hrana kakovostna, sveža in lokalno pridelana, pravi. Kako naj se današnja zaposlena gospodinja znajde med ponudbo in stisko s časom? »Dobra kuharica je kot direktorica podjetja, dobro si mora organizirati delo in vpreči vse družinske člane. Vsak naj za nekaj poskrbi, skupaj naj pripravijo kosilo, otroci lahko marsikaj naredijo, ko pridejo iz šole, samo zaupati jim moramo. Na tečajih vidim, kako radi packajo, pustimo jim, da tudi kaj pokvarijo, vaja pač dela mojstra. Najslabše je, če vzgajamo razvajenčke in jih nenehno sprašujemo, kaj bodo jedli, kaj naj jim pripravimo,« pravi sestra, ki prisega na nenehno učenje.  Obiskuje številne seminarje in ima stike s profesorji s fakultet, ki so v kakršnikoli zvezi s hrano. Trendi se obračajo nazaj k našim babicam, pravi, k pravi, naravno pridelani hrani brez aditivov in konzervansov. Sama dela skuto in jogurt, živila kupujejo pri lokalnih dobaviteljih. Pa smo spet tam, pravim – bogati bodo lahko kupovali naravno pridelano hrano, revni pa gensko spremenjeno packarijo, polno umetnih dodatkov. Žal je to res, vzdihne.

Zarja št. 2, 8. 1. 2018
Zarja št. 2, 8. 1. 2018
Zarja št. 2, 8. 1. 2018

Najboljša dieta je zmernost

Kako se znajde sredi številnih popularnih diet, ki si včasih tudi nasprotujejo? Najboljša dieta je zmernost, pravi brez premisleka. Jejmo vse, ampak malo. Seveda so ljudje, ki zaradi alergije, intolerance ali kakšne druge nevšečnosti ne smejo vsega jesti, ampak to, kar se zdaj dogaja po šolah in vrtcih, res presega vse meje, pravi. Starši imajo celo vrsto zahtev, od prepovedi mleka in glutena pa do veganstva, kuharjem se lahko zmeša, če bi vse to upoštevali. Eno je seveda, če gre za bolezen, drugo pa so modne muhe. Eni gredo celo tako daleč, da pretentajo zdravnika, ta pa jim napiše priporočilo, česa vsega otrok ne sme. Prav tako velik greh je, da jim dajejo jesti vse, kar je pri roki. Namesto da bi dali malčkom gristi korenček ali skorjico, jim dajejo energijske ploščice. Saj ni čudno, da je med otroci toliko diabetesa, se jezi.

Slovenci sodimo med tiste srečne narode, ki večinoma jedo doma. Smo zato kaj bolj zdravi? Če kuhamo po pameti, seveda, ampak to ni vse. Druženje za mizo, pogovori, hvaležnost, da hrano sploh imamo in da jo nam nekdo, pa čeprav včasih na smrt utrujen, z ljubeznijo pripravi, vse to je pomembno za srečo in duševno zdravje.

Ko sem odhajala, sem jo tako kot nekoč sestro Vendelino vprašala, ali že izobražuje svojo naslednico. Seveda, je rekla in se skrivnostno nasmehnila.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.