Za Babo Vango in njene nadnaravne sposobnosti je, kot vsi v Bolgariji, v času, ko je bila mlada, izvedel tudi mladi Dimitar Gušterov iz Petriča. Razmišljal je o tem, da bi pri njej poiskal pomoč. A zgodbe o njej so se mu zdele pretirane, zato se kar ni mogel odločiti, da bi jo obiskal.

Sramežljiv

Dimitar je z obiskom okleval tudi zato, ker mu je bilo malce nerodno, saj je bila Vanga zelo slavna in znana po tem, da so jo obiskovali celo estradniki ter politiki, on pa je bil navaden smrtnik. Kljub vsemu se je na koncu vendarle odločil, da jo obišče. Vanga ga je že na vhodu pričakala z besedami: »Vem, zakaj si prišel.« Presenečen nad njenimi besedami je odgovoril: »Potem mi pa povej, Vanga, kdo je ubil mojega brata? Za njim je ostala vdova s tremi malimi otročki.« Čeprav je Vanga jasno videla obraz morilca, mu tega ni hotela povedati. Vedela je, da bi bil mladenič zaradi maščevanja obsojen na zapor, s tem pa bi si uničil življenje. »Nehaj iskati morilca in pozabi na maščevanje! Tako ali tako boš priča njegovemu koncu,« mu je dejala.

»Zgradil mi boš hišo«

Dimitar je zapustil Vangino hišo nezadovoljen s takšnim odgovorom, vendar pa jo je čez nekaj dni spet obiskal. In spet … in spet … K njej se je vračal z najrazličnejšimi izgovori, saj se je vanjo zaljubil. »Ti mi boš zgradil hišo in prišel k meni še enkrat. Takrat se bova skupaj preselila v Petrič,« je nekega dne Vanga rekla mladeniču. O njunem spoznavanju je za medije spregovorila Sevda Georgijeva, kustosinja muzeja v rojstni hiši Babe Vange.

»Pazi se vode«

Poročila sta se leta 1942, Vangina hiša v Petriču pa je postala hram upanja za tisoče in tisoče ljudi. Kmalu zatem je Dimitar odšel v vojno. »Pazi se vode, Dimitar,« je bil edini napotek, ki mu ga je dala Vanga pred odhodom. Bila je povsem mirna, vedela je, da se bo vrnil.

vanga dom
PS
Hiša, ki jima jo je zgradil Dimitar v Petriču, danes.

In res se je vrnil, vendar slabega zdravja. Vanga je do Dimitra čutila brezmejno ljubezen, opisovala jo je kot kozmično, čeprav nista imela otrok. Zato sta posvojila hčerko njene sestre. »Če ne moreš roditi svojega otroka, posvoji drugega. Narava se enako oddolžuje tistim, ki so rodili, in tistim, ki so vzgojili otroka. Veličina matere, ki je posvojila in vzgojila otroka, ni nič manjša od veličine tiste, ki ga je rodila,« je Vanga pogosto sporočala svojim obiskovalcem.

Nemočna

Toda Vangin mož Dimitar je kmalu po vojni začel zbolevati. Zaradi žeje so vojaki med vojno pili umazano vodo. To je pustilo posledice na njegovih jetrih. Bolečine so postajale vse hujše. Dimitar je začel svoje bolečine zdraviti s starim narodnim zdravilom – žganjem. Hitro je postal alkoholik in se ni oziral na Vangine prošnje ter opozorila.

To je bila ena največjih nesreč v njenem življenju. Ni si mogla oprostiti, da mu ni znala pomagati. Ozdravila je tisoče ljudi raznih fizičnih in psihičnih bolezni, a ni mogla pomagati tistemu, ki ji je največ pomenil. Dimitar preprosto ni imel moči, da bi spremenil svoj način življenja. Vsakodnevno se je zaklepal v sobo in se opijal. Prebujal se je zaspan in odhajal v posteljo pijan. Leta 1962 je umrl zaradi ciroze jeter. Vanga je izgubila del svojega življenja.

»Uničil sem se sam,« je bilo zadnje, kar ji je dejal na smrtni postelji, ko ga je držala za roke. Dimitrova smrt je Vango zlomila. Zaprla se je v svojo sobo, nikogar ni hotela slišati, samo jokala je sključena na postelji. Tretji dan po smrti so Dimitra pokopali. Po vrniti s pokopališča je Vangina nečakinja na dvorišču Vanginim obiskovalcem povedala, da jasnovidka tega dne ne bo nikogar sprejela. Toda Vanga jih je kljub temu povabila v hišo. »Ljudje me potrebujejo,« je rekla. Vedela je, kaj je njena naloga, zakaj obstaja na tem svetu.