V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je v ozonskem sloju nad Antarktiko zazevala luknja. Za to so bile krive škodljive kemikalije, ki so se izločale v atmosfero. Na račun ozonske luknje je Zemljo neovirano doseglo več rakotvorne ultravijolične svetlobe. Sledile so stroge prepovedi kemikalij, ki so načele sloj ozona, nedavna raziskava Združenih narodov pa je pokazala, da si je luknja v tem času opomogla – tri odstotke vsako desetletje. Škoda bo tako po njihovih izračunih izničena do leta 2060.

Raziskava je bila štiriletni pregled Montrealskega protokola, ki je leta 1987 prepovedal pline, ki škodujejo ozonu.