Koreografinja Mojca Horvat

Za leta ji je čisto vseeno

Alenka Sivka / Revija Zarja
20. 10. 2018, 11.26
Deli članek:

V ljubljanski Botanični vrt je koreografinja Mojca Horvat prišla s kolesom, razmršenih las, čvrstega telesa, nasmejana, glasna, polna dobre energije, njen objem je konkreten, močan.

Mateja J. Potočnik
Vsi hočejo biti večno mladi, kaj pa če bi bili raje večno pametni?

Govori energično, ne izogiba se niti neprijetnim vprašanjem, še z veseljem se jih loti. Pred kratkim je praznovala šestdeseti rojstni dan, a energije ima za dve tridesetletnici. Po sporu s Cankarjevim domom so se v Sloveniji zanjo vrata zaprla, pa si jih je na veliko odprla v soseščini ...

Vse življenje ste že »svobodnjakinja«.

Res je. V Sloveniji sem imela dolga leta status umetnika, hkrati sem bila redno zaposlena v Avstriji – tam sem veliko delala in sem želela imeti tudi tam urejen status. Trenutno sem zaposlena v svojem »plesnem podjetju«. Rada imam spremembe, že vse življenje se premikam. Iz kluba v klub ali pa po svetu. Ustvarjalni vrtinec me je celo tako zelo posrkal vase, da nisem imela nič zasebnega življenja. In morda bi bilo tako še zdaj, če ne bi slučajno naletela na Ivana. Z njim sva se našla na jadrnici in še danes lepo jadrava. (smeh) Po štiridesetem letu ti postane jasno, da se ne moreš ves čas samo gnati. Na jadrnici čisto odklopim, tudi če želiš domov, to ne gre tako zlahka. Živim v irealnem svetu, v teatru, plesnih dvoranah. Moja skavtska narava začne hlepeti po soncu, morju, zelenju. In samo vikend ni dovolj. Ugotovila sem, da se moram reciklirati. Po enem mesecu začnem drugače razmišljati, se počutiti, dobim naravni cikel spanja in zbujanja s soncem, prabioritem. Moraš it v naravo in tam živeti. Čim dlje.

Znani ste kot stroga učiteljica plesa.

Od kod je pa to prišlo? Strogega učitelja si predstavljam s palico in da se dere na učence. Sem pa dosledna. Nikoli nisem nikogar vrgla iz dvorane niti jih nisem postavljala v prve ali zadnje vrste. Za vodenje moraš imeti znanje in avtoriteto. Včasih smo že začeli z delom, pa ni šlo, in smo koreografijo zamenjali. Vsakdo je zmotljiv. Ne maram pa hinavščine, izdajalstva, krivice, nekorektnosti, tega pa ne pozabim. In mislim, da je prav tako. A grem kljub temu desetkrat na led. (smeh) S slabimi ljudmi ne smeš imeti opravka, potem je življenje lažje. Življenje je čisto prekratko za take stvari. Včasih še vedno preveč zaupam ljudem. V šovbiznisu se dogaja marsikaj. Moje preveliko zaupanje in entuziazem so velikokrat zlorabili, ne le v šovbiznisu, marsikje.

Ravno na področju šovbiznisa ste imeli pred leti težave s predstavo v Cankarjevem domu, končalo se je tako, da ste tožili direktorja Mitjo Rotovnika. Lahko pojasnite zaplet?

Mojca je bila jugoslovanska prvakinja v standardnih in latinskoameriških plesih in v kombinaciji. Diplomirala je v broadwayskem plesnem centru v New Yorku. Ustanovila je svoj plesni studio, v katerem koreografira jazz in step ter se ukvarja s show danceem. Kot koreografinja je sodelovala pri filmih Poletje v školjki, Kavarna Astoria in koreografirala več kot 20 muzikalov v gledališčih v Sloveniji, Avstriji, Italiji, na Hrvaškem ter v Srbiji. Koreografirala je tudi opere in operete ter sodelovala pri televizijskih oddajah in na plesnih tekmovanjih. Leta 2001 ji je Svetovna plesna zveza podelila naziv koreografinja leta.

Hvala za vprašanje, odgovor je na sodišču že sedem let. Rotovnik je moral po nalogu sodišča demantirati lažnive in žaljive izjave, a objavilo jih je le Delo in povzel Dnevnik. Skupaj z drugimi mediji pa mi že ob napadu niso hoteli – ali smeli! – pustiti do besede. Tožba mi je vzela veliko energije, a druge poti žal ni bilo.

So se vrata Cankarjevega doma zaprla za vas?

Očitno, kajne? In očitno so se ustrašili tudi drugi, saj sem v zadnjih devetih letih v Sloveniji dobila zelo malo vabil k sodelovanju. Izjeme so Mamma Mia, Avenija Q, Madagaskar ... 

To je bilo pred desetimi leti, je zdaj pozabljeno?

Vedno sem imela veliko odprtih vrat tudi drugje: Srbija, Avstrija, Hrvaška. Še posebej Srbi so me v zadnjih letih skoraj posvojili, v njihovih profesionalnih gledališčih trenutno igra pet mojih muzikalov, zaupali so mi otvoritev Evrovizije, univerzijade, sprejem Medvedjeva, 200 let srbske policije – sami fantastični projekti!

Imate jih šestdeset.

Ali pa petinosemdeset, meni je čisto vseeno. S tem sem razčistila že zdavnaj. Starati se začneš, ko se rodiš. Vsi smo radi mladi, lepi in srečni, a jaz sem sama s sabo čisto zadovoljna. S plesom vzdržujem fizično kondicijo. Nekaj časa sem bila res obsedena s tem, da »moram« – teči na primer, a to ni res. Nič ne »moraš«. Treba je izkoristiti čas – do sedemdesetega leta lahko še narediš špago in most, potem pa ne več. Ko bom videla, da ne gre, se ne bom več trudila. Imeti moraš posluh zase, da vidiš, kaj lahko počneš s telesom in česa ne. Botoks mi še na misel ne pride. Zato da bom všeč drugim, sebi? To so kratkotrajne rešitve, zdi se mi, da so tisti, ki hodijo na lepotne operacije, samouničevalni do sebe, saj vidimo, kakšni so zdaj ti ljudje. Kaj pa stanje duha? Vsi hočejo biti večno mladi, kaj pa če bi bili raje večno pametni?

Kdaj pa je človek zares star?

Ko začne kategorično zavračati stvari: tega ne bom gledal, tega ne bom poslušal, tja pa ne bom šel, tega ne bom oblekel ..., ker sem prestar. Vse je treba preizkusiti. Ko te mine radovednost, ti ne pomaga noben botoks, greš lahko samo še na Bokalce. Zdrav duh v zdravem telesu – k temu izreku se vedno bolj vračam, to so modrosti, ki držijo. To je način življenja. Ko sem videla, da so mi začeli škrtati gležnji, sem nehala teči in šla na kolo. Po jadranskih otokih so me poznali kot tisto, ki teče. Zdaj, ko vsi tečejo, sem jaz nehala. (smeh)

Saj telo samo pove, kdaj ne zmore, kajne?

Seveda, samo prisluhniti moraš, sebi in svojemu telesu. Nerada hodim k zdravnikom, raje malo več učim, da moram migati. Moje ogrevalne vaje so za vse telo, ogrejejo vse mišice. Delam vaje za dušo in telo. In to počnem zase, ne za tečajnice. Le nevarnih skokov se ogibam, za to imam odlične asistente! In vse počnem tako, da je zanimivo tudi zame. Če uživam jaz, uživajo tudi moji plesalci, to vidim tudi pri vajah za Madagaskar. Tega se ne da delati po telefonu, po videu, ta prenos energije se zgodi samo v živo.

Dolgo ste bili samski, nato se je pojavil Ivan. Kako ste prešli iz ednine v dvojino?

Midva sva kot rit in srajca. Spoznala sva se pri policijskem orkestru, kar je zame fantastična mešanica umetnosti in urejenosti, on je bil takrat inšpektor orkestra. Sodelovala sva pri nekaj projektih in vžgala se je ljubezen. On je moje popolno nasprotje, je zelo umirjen. Akademski glasbenik, flavtist, a flavte ga še nisem slišala igrati, ker je perfekcionist. (smeh) Ko sva se spoznala, sva bila že precej izdelani osebnosti. Skupaj sva odkrila jadranje, ki ga oba obožujeva še danes. On je takoj postal kapitan, jaz pa sem mu to z veseljem prepustila. Najbolj pa sva se spoznala na potovanjih. Letos sva bila pri prijatelju na Madagaskarju. Narava je tam fenomenalna. Bilo je čudovito lepa izkušnja. In tja sem dobila povabilo Urše Alič, če bi delala muzikal Madagaskar. (smeh) Partnerja najbolj spoznaš v ekstremnih situacijah. Ko sva jadrala na sedemmetrski barki, če si ne bi bila pisana na kožo, bi slej ko prej eden ali drugi skočil v vodo. Zdaj imava malo večjo barko, lani sva v brezvetrju in brez motorja plula domov, Ivan ima na srečo poseben smisel za humor, zato sva se smejala, lahko pa bi se sprla. Ima pa on rad špagete, jaz jih pa ne maram. (smeh)

Otroci?

Sem zelo odgovoren človek, in dokler ni vse »poštimano«, pri meni ne gre. Ker delam z otroki, sem vedno odgovorna za dvajset otrok, in pri tem sem videla ogromno razbitih družin ter ogromno nesrečnih otrok iz umetniških družin, ki niso dobro preživeli te zgodbe. Imam staromoden pogled na družino in sem ugotovila, da bom ali umetnica ali pa dobra mama. Pa še brez partnerja sem bila takrat. Ivana sem spoznala pri štiridesetih, ko je bilo pa že malce pozno. Zdi se mi, da moraš otroke vzgajati intuitivno, mlad, pri štiridesetih pa delaš vse z možgani. Zdelo se mi je, da tega posla ne bi naredila najbolje. (smeh) Globalno gledano sem pesimist – kar se tiče prihodnosti našega planeta, ekologije, pretiranega poseganja v genetiko in naravo sploh, sem zaskrbljena. Bojim se, da bodo otroci, ki prihajajo na svet, težko preživeli, se bomo morali zelo potruditi. Ne vem, ali je ta svet za otroke.

Katere stvari so za vas pomembne v življenju?

Samo življenje, ta trenutek, ker je tako kratko. Dobro je, če človek najde pozitivne vibracije v sebi in jih zna razvijati v pravo smer. Poslušati moraš sebe. Zalivati, gojiti moraš svoj vrt, narediti, kar lahko narediš. Družiti se s tistimi, s katerimi se dobro počutiš, sicer jim je bolje obrniti hrbet, saj so sami sebi največja kazen. Delati, kar rad počneš. S preteklostjo se ni vredno preveč ukvarjati, imamo lepe in včasih slabe spomine, a oboje je del nas.

Penzija?

V penzijo nisem šla še z nobeno nogo. Ko sem nehala teči, sem šla na kolo. Začela sem loviti ribe. Vse ob svojem času. Zelo kakovostno preživljam svoj čas ob delu. Zato me res ne mika odnehati. Svoj čas imam perfektno zapolnjen. Kdor sanja o pokoju, že ni zadovoljen s svojim delom.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 42
Zarja št. 42