Suzana Lipar je iz hvaležnosti naravi, ki ji vedno nudi topel in močan objem, svoja občutja izlila v pesniško zbirko Jezik narave.
Arhiv Svet24
PS
Čutno dojemanje in spoznavanje sebe v univerzalnem Jeziku Narave Suzana sprejema kot veliko darilo Življenja.
Pesnica pravi, da je velik blagoslov, če znamo govoriti in živeti jezik narave, a poudari, da ta ni vedno nežen z nami.
»Včasih potisne, včasih izbruhne z močjo vulkana, a vedno z namenom, da povabi globlje – tja, kjer se skrivajo zakladi zemlje in neba ... Večnega obstoja,« nam pove.
ODSTIRANJE TANČIC
Posebno povezavo z naravo je Suzana čutila od nekdaj, predstavlja in nudi ji domačnost, sprejetost, varnost. »Sprva nezavedno, kasneje sem odhajala v njen objem namensko. Vdihniti, se sprostiti, jokati ali se preprosto le sprehoditi po njenih prostorih. Osebno mi nudi vse, kar potrebujem. Tako na telesni, čustveni kot duhovni ravni. Vedno sprejme, ne sodi, nahrani in zdravi,« pripoveduje.
Vsak dan jo vsaj malo pozdravi, vsaj malo vdihne, da se ji razpusti vse, kar si nalaga na ramena. In dih je takoj lahkotnejši, korak mehkejši.
Zanima nas, ali naravo na različnih koncih sveta čuti drugače? »Drevo je tisto, ki najprej pokliče oko ali občutek … ne glede na to, na katerem koncu sveta sem. Seveda tudi kamen, reka, morje, veter. Simfonija narave je vedno čarobna. V vsakem okolju. Vsak trenutek. Sicer specifična. A prav ta specifika ustvari čarobnost življenja. Posebno hvaležna sem, da zaznavam življenje na način, kot ga. Moj svet je lep in pisan. Veselim se raznih odtenkov. Tudi tistih temnejših. Prav zaradi njih kontrast naredi piko na i. Narava je povsod, na vseh koncih sveta magična na svojstven način.«
"Kako pa naravi vračati ljubezen, s katero nas zasipava? Narava je sicer izjemno hvaležna, če ji pustimo v namen kompostiranja ne samo organske odpadke, temveč tudi podedovane ali privzete vzorce, potlačene stiske, raznovrstne bolečine, ki jih občutimo in jih ne potrebujemo več. Vse tisto, kar nas v notranjosti omejuje in preprečuje svobodo, mir in globok vdih, z veseljem sprejme in preobrazi. Cikel se sklene tudi tako, da objamem drevo in dam najlepše, kar imam. Da pozorno in prijazno stopam po njenih poteh in nežno odstiram tančice svoje poti. Nemalokrat me izjemno žalosti, ko najdem v gozdu nerazgradljive odpadke. Poberem, kar ne spada tja. Ne nazadnje je ena oblika vračila tudi izdaja knjige Jezik narave. Predvsem pa menim, da je naravi najdragocenejše darilo in zahvala širiti njen glas in živeti, kar uči.«
POKUŠINA
Suzanin jezik lepo teče tudi v prozi, a prava pokušina narave je vseeno v njenih pesmih. Iz pesniške zbirke Jezik narave predstavljamo prvo in zadnjo.
NARAVNI TRETMA
Kup listja in suhe trave
me tiho povabi ob robu livade.
Dobrodošla v moje prostore.
Napij se prelesti jutranje zore.
Sonce poboža, me toplo pokrije,
potem pa neguje in nežno umije.
Z ljubečimi žarki, ljubeznijo svojo,
nahrani prav vsako celico mojo.
Še isti trenutek prihitijo na pomoč
metulj, mravlja in majcen hrošč.
Izvedejo čisto pravo akupresuro.
Doživljam res noro avanturo.
Tih mimobežen vetrič povabim,
ponudim, česar nič več ne rabim.
Odsluženo naj s sabo odnese
in novo, čisto ljubezen prinese.
Eci peci pec in vija vaja,
igriva travica izvaja
najboljšo možno refleksno terapijo,
kar povzroči radostno aritmijo.
Še za glasbo je pozorno poskrbljeno.
Sinička, čmrlj in čebele so zapele eno.
Na nebu pa tri kanje
so popeljale me v nebeške sanje.
Vdihujem tople žarke, mir, spokojnost.
Močneje čutim obilje in opojnost.
Duša pleše, vriska, trobi ... Trarara.
To pa zares hranljiv božanski je tretma.
GORA
Kaplje, potoki. Ni konca ne kraja potenja.
Z leti izčrpaš, izprazniš zavoljo hitenja, trpljenja.
Širen nasmeh ni dovolj velika pelerina.
Znova in vztrajno vleče, privlači neskončna globina.
Nehote v nahrbtnik svoj dvom položiš.
Še drugi dodajo, jim dovoliš.
Pod težo kamenja omahneš, srce zaječi.
Izprazni, povrni si svojih tisočletnih moči.
Večni iskalec, iskalka resnice.
Pogumno stopaš na vsako, na vse stopnice.
Korak kljub strmini, višini ni tuj.
Duša namigne ... Primerne čevlje obuj.
Srčni gorski popotnik, vztrajna plezalka.
Ne pusti se zmesti, čeprav postane ohlapna vezalka.
PS
