Hribi

Zakleneš vrata in že si na poti

Urška Krišelj-Grubar/Revija Zarja
23. 6. 2018, 10.30
Deli članek:

Samo Rugelj je prav na dan, ko smo ga obiskali, na spletu zabeležil tole: »Od moje zadnje avtorske knjige pri naši založbi je minilo skoraj … sto knjig.«

Mateja J. Potočnik
Triglavske poti Sama Ruglja.

V tem vmesnem času je dajal prednost drugim avtorjem, tujim in našim, zdaj pa je čas za mojo knjigo, je rekel, in to na dan, ko je njegov mlajši sin postal polnoleten. »Triglavske poti gredo sedaj v svet.« Samo in Mojca sta šla na pot peš iz Ljubljane. To je rdeča nit knjige, ki je hvalnica hoji. Ker je hoja v teh hitrih časih skorajda pozabljena, a je nedvomno zelo zdrava. In smo rekli: naj nam zaupa še kaj več.

S kolesom je prišel pred trnovsko cerkev. Nekaj minut je še manjkalo do tretje. Greva na kavo? Greva, sva bila hitro dogovorjena. Takoj sem pomislila, da sta se tudi z Mojco, eno od protagonistk njegove nove knjige, s katero sta se odločila, da gresta na Triglav, odločila nekako takole: A greva pojutrišnjem peš iz Ljubljane na Triglav? Greva, je rekla ona in ga prepričala s stavkom, ki je sledil malo kasneje, ko ji je Rugelj povedal, da to ni tako zelo lahka pot. Pa je rekla: Ne želim si postavljati omejitev. To ga je prepričalo, da je Mojca iz pravega testa. Bivša sošolka, s katero sta znala ohraniti prijateljski stik in odgovoriti vsem, ki se sprašujejo, ali je prijateljstvo med moškim in žensko mogoče. V njunem primeru je.

Knjiga je tokrat hvalnica hoji in ne teku. Mogoče se bo to komu zdelo malo čudno, saj je Samo Rugelj zadnja leta sinonim za nekoga, ki teče, ampak tudi on se stara, nabira kilometrino ne le v kolenih, tudi še kje drugje, in Triglavske poti so zrelo čtivo izkušenega pohodnika, ki nam z življenjsko zgodbo zaupa obilo koristnih napotkov, predvsem pa nas spodbudi, da naredimo nekaj zase, zaklenemo domača vrata in se odpravimo na avanturo. In to brez naglice, a če bomo pod vplivom Sama, tudi brez počitka. Knjiga je izšla 10. maja, na 18. rojstni dan drugega Samovega sina, še zadnjega od bližnjih, ki ga je želel pospremiti na  vrh. In deset let po tem, ko je umrl Samov oče, dr. Janez Rugelj, tisti, ki je Sama drugič pospremil na ta vrh. Kot smo prebrali v knjigi, je bil Samo prvič na Triglavu še v maminem trebuhu.

Glede na to, kako nas spodbujate k teku, hoji, branju, kaže, da je vaš oče dobro opravil delo. Kaj je ključno, kar ste prejeli od njega?

Od očeta sem gotovo prejel pozitivni zgled zanosnega dela, ki se ne ozira na delovni čas. Njegovi zdravljenci so bili pomirjeni zaradi dejstva, da so ga lahko, če so imeli težave, poklicali v nedeljo v ordinacijo in bili skoraj prepričani, da bo dvignil telefon. Moje delo je seveda drugačno, a ne zelo – veliko ga opravim tudi med vikendom, ker mi je v užitek. Tudi večina mojih knjig in daljših člankov je bila napisana prav v tem času. Zame sta moje delo in življenje neločljivo povezana.

Deset let je, odkar ga ni, a dr. Rugelj, legenda, še vedno  živi. 15. januarja ste, potem ko so mnogi na Facebooku objavljali svoje spomine nanj, napisali nekaj o vajinem odnosu. V knjigi je napisano malo več.

V Triglavskih poteh ima oče eno od daljših zgodb, eno od pomembnejših triglavskih poti. A to ni knjiga o njem, temveč o človeku v mlajših srednjih letih, meni seveda, ki sem si Triglav in hojo (gibanje) po naravi izbral za metaforo romanja, nanj pa sem se vedno znova odpravljal skozi polstoletno obdobje in v različnih družabnih kombinacijah. Včasih je bilo to pohajanje, včasih šport, včasih meditacija, včasih lekcija mlajši generaciji, včasih iskanje odrešitve, včasih druženje v dvoje. Nastala je knjiga o poteh na Triglav v številnih različnih življenjskih odtenkih.

Za hojo v hribe vas je najbrž znal navdušiti.

Vsi njegovi otroci smo bili deležni približno enake hribovske (in tudi drugačne) vzgoje. Pri enih je »prijela«, pri drugih ne. Seveda, z njim sem bil velikokrat v hribih in gorah, bil je pomemben v mojem gorskem mozaiku, a ne edini. Ko sem bil star tri leta, je z menoj po Pohorju več dni hodila mama, v osnovni šoli sem šel s taborniki prvič na petdnevne pohode po evropski pešpoti in ostali so mi v nepozabnem spominu po preprostosti, saj so predstavljali pravo hvalnico mladosti in svobodi. Hribolazenje je pri meni padlo na plodna tla.

Kaj je osvojitev Triglava pomenila njemu, kaj pomeni vam?

Oče je Triglavu posvečal dolžno pozornost, nanj je spravil svojega brata, otroke, žene itn., ob običajnih koncih tedna pa je imel rad predvsem bližnje Karavanke: sproščen pohod na vrh, kosilo v koči, potem pa vrnitev domov, da je nadaljeval delo. Kaj Triglav pomeni meni? Vsekakor sem v knjigi skušal povezati nacionalni triglavski pomen z osebnim, tudi zato, ker ko sem pogledal nazaj, je bil Triglav epicenter mojega dosedanjega simboličnega pohajanja po slovenskih gorah. Sploh v zadnjih letih. Zakaj? Ker je najvišji vrh, kamor se steka slovenska hribovska gravitacija, potemtakem tudi naša, družinska. Nekaj k temu dodaja še transverzalna pot dr. Janeza Ruglja, ki jo obujam s to knjigo – ta od doma na vrh Slovenije ponazarja lepo možnost pustolovščine v Sloveniji, ki si jo lahko privošči vsak. Zakleneš vrata svojega doma, stopiš čez prag in že si na svoji triglavski poti.

V knjigi je kar nekaj s čustvi nabitih stavkov namenjenih ženi Renate: »Iz dvojine sva se vse bolj sprijemala v ednino ...«; »Ustavila sva se, se objela in poljubila. Nekaj časa sva mirovala. Čutil sem ženino srce. Utripalo je v istem ritmu kot moje.« Zelo lepo. Kaj vam pomeni družina, dober odnos z ženo«, in kaj je ključno zanj?

Moja žena Renate je srce in duša knjižne revije Bukla, jaz pa sem srce in duša naše knjižne založbe. To naju službeno povezuje in prepleta tudi najine zasebne niti, te pa se napajajo iz najinega partnerskega odnosa. To je ključen odnos v mojem življenju, saj sva pogosto 24 ur skupaj, tako v službi kot doma. Takoj zraven pa so otroci, ki jim energijsko, čustveno in intelektualno dajeva najboljše, kar premoreva. Šele potem je vse drugo. Seveda pa si morava z Renate dovoliti tudi svobodo, drugače bi naju razneslo. Ona ima svoje hobije, jogo in družbo, sem pa tja gre na potovanja s prijateljicami, jaz se podim po vzpetinah in dolinah na obrobju Ljubljane s sinovi in prijatelji. 

Zdaj so popularni moški, ki čutijo ... Se prištevate mednje?

To bi morda bolje odgovorila Renate. Mislim, da ja, saj skušam čutenje pripeljati tudi v svoje delo in pisanje. Dostikrat sem že slišal, da sem koga spravil v jok s svojimi napisanimi besedami. To je kar velik kompliment, da tvoje v knjigi (ali v kolumni) zapisane besede vzbudijo čustva. Na splošno se mi zdijo ljudje, ki se strastno ukvarjajo s knjigami in njihovo emocionalno vsebino (ali pa tudi čim drugim podobnim), po definiciji čuteči, saj drugače občutij skoraj ni mogoče vdihniti med platnice.

Kje se napajate? Kje je vaš vir? Zelo produktivni ste kot pisec in na mnogih drugih področjih.

Odgovor na to vprašanje je preprost. Obnavljam se doma, z družino, rekreacijo, dobrim spanjem, zdravo hrano. Seveda tudi pri meni pridejo trenutki, ko za vogalom preži izgorelost, a to je treba prepoznati in se ustaviti. Denimo zadnji prvomajski prazniki: preživeli smo jih doma, prvič po mnogih letih, brali smo, se družili, šli v kino, Renate je urejala vrtiček, malo smo se podili po okoliških hribih, pazili, da jemo veliko sveže zelenjave, veliko smo spali … Zato smo maj, naš delovno najaktivnejši spomladanski mesec, pričakali bolj spočiti in polni energije, kot če bi šli kam na počitnice.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.