Logika in srce

Matic je ugotovil, da je najpomembnejše, da človek uživa na svoji poti

Alenka Cevc/Revija Zarja
3. 6. 2018, 09.15
Posodobljeno: 3. 6. 2018, 09.26
Deli članek:

Veliki indijski pesnik in nobelovec Rabindranath Tagore je zapisal: Človeško življenje ni samo njegovo. Kdor ga hoče oblikovati, mora imeti pomoč svoje okolice, ali pa mu bo spodletelo!

Mateja J. Potočnik
"V resnici sem postal ustvarjalec svoje resničnosti," pravi Matic.

To je misel, s katero bi lahko prav na kratko opisala bistvo Matičeve osebnosti. Matic Jan, še ne 30-letni mladenič iz Celja, pravi, da si moramo ljudje pomagati med sabo, da si stojmo ob strani takrat, ko to kdo potrebuje. »Če bomo vsi počeli to, bodo naša življenja postala prijetnejša in manj boleča,« je prepričan.

Mlademu moškemu, ki je tik pred tem, da postane strojni inženir, se je lansko poletje podrl svet. Razšel se je z dekletom, ki je bila dotlej njegov varni pristan. Imel je samo njo in nič drugega. Ni imel niti sebe!  Danes pa ima vse, radost, veselje do življenja, predvsem pa spoznanje, da so boleči življenjski padci v resnici naše največje priložnosti za osebno rast. Če le dojamemo bistvo sporočila, ki nam ga prinaša življenje.

Prijateljica, ki mi je povedala za Matica, ga je slikovito opisala kot znanilca »človeške« pomladi. Da mi o njem ne more povedati nič konkretnega, veš, »on je en srček, izjemno topel človek, če bi bili vsi mladi taki, nam na svetu ne bi bilo hudega,« je sklenila. In ker na njeno mnenje dam veliko, sem se odpravila na »lov« za Maticem.

Družaben in prijazen mulc

Ko je naša fotografinja spoznala visokega in slokega Matica, mu je takoj »ponudila« manekensko kariero. On pa se je na vsa usta zasmejal in zamahnil z roko, češ da ga to čisto nič ne zanima.

V varnem zavetju grajske kavarne sva začela pogovor. O tem in onem, kaj počne in kaj se mu zdi v življenju pomembno. Zanimalo me je, ali je bil že kot otrok tako odprt do sveta. »O, kot mulc sem bil zelo energičen, optimističen, prijazen, družaben in zelo ustrežljiv,« je kar privrelo  iz njega. Oče mu je dal tudi dobro popotnico za življenje, saj ga je naučil, da mora poslušati predvsem sebe. »Dolgo je sicer trajalo, da sem začel to prakticirati, ampak po izkušnjah, ki jih imam, vem, da je imel oče prav.«

Matic je v mladosti delal vse, kar se je od njega pričakovalo. Živel je pravzaprav tako, kot starši in družba pričakujejo, da živi mlad in uspešen mladostnik. Bil je  navdušen športnik, zanimalo ga je veliko športov, njegova največja ljubezen pa je bila košarka.

Gimnazija in ločitev staršev

Prvo pomembno slabo odločitev v življenju je sprejel, ko se je vpisal v gimnazijo. »Ta resnično ni bila zame, ni mi ustrezala, zato sem imel tudi zelo slabe učne rezultate,« je pripovedoval. »To je bilo obdobje nezadovoljstva, bilo je, kot da sem izgubil sebe. Nobene radosti več.  Takrat sem pospešeno treniral košarko, danes zelo dobro vem, da je bila moj beg pred realnostjo. Samo med treningom je prišel na plano moj radostni notranji otrok,« se je razgovoril. V tistem času sta se tudi ločila njegova starša. To je bil zanj prvi veliki »življenjski udarec«.Vprašala sem ga, kako je doživel njuno ločitev. »Po pravici povem, da nisem bil ne vem kako prizadet, saj je bila ločitev najboljša rešitev za vso družino. Včasih ljudje preprosto ne gredo skupaj. Oba s sestro sva ostala pri očetu, saj sva se tam bolje počutila, ni nama bilo treba menjati okolja in začenjati življenja na novo.«

To je bilo obdobje, ko je Matic poudarjeno hotel ugajati vsem. »Tako obnašanje pa ti pobere veliko energije in grozno je, ker se ne moreš nikjer napolniti. Pri košarki sem dobil sicer nekaj energije nazaj, ampak to je bilo premalo.«

Nesreča odnesla sanje

Pri osemnajstih je bil perspektiven košarkar. Trenutek nepazljivosti voznika avtomobila na parkirišču pa mu je odnesel sanje o uspešnem košarkarju. Podrl ga je in posledica so bile raztrgane križne vezi. »To je bil konec edine stvari, pri kateri sem zares užival. Bilo mi je, kot da je konec mojega življenja. To je bil drugi močan življenjski udarec. Grozno me je sesulo, ni bilo stvari na svetu, ki bi me še zanimala, šolo sem za nekaj časa opustil. Nihče me ni razumel, nihče mi ni znal pomagati. Danes vem, da je bila ta nesreča izjemno dobra izkušnja zame. Kaj bi se zgodilo, če je ne bi doživel? Verjetno bi priplezal do prve slovenske lige, bil zelo povprečno plačan košarkar, igral bi, denimo, do 35. leta. Potem pa konec. Kaj bi bilo po koncu kariere? Nič, ostal bi brez življenjskih izkušenj in brez izobrazbe. Tako pa me je 'sesutje' doletelo dovolj zgodaj, da sem začel razmišljati in ukrepati,« mi je kot kakšen dober motivacijski govorec razlagal Matic.

Banka »odnese« hišo

Matic, ki se zelo dobro razume z vsemi svojimi družinskimi člani, pravi, da je tretji hud življenjski udarec doživel, ko je banka družini vzela hišo zaradi nezmožnosti plačevanja kreditov. »Ej, to pa je bila kruta izkušnja, res. Bil sem star 25 let in sem se počutil grozno krivega, ker se je to zgodilo. Krivil sem se za to, ker še nisem doštudiral in posledično še nisem bil zaposlen, da bi lahko s svojo plačo pomagal očetu. Sam nad seboj sem izvajal grozljiv pritisk in jasno, da sem se spet popolnoma sesedel. Čepel sem v 'kotu' in se smilil sam sebi.« Prav počasi se je izkopal iz krize. Za vedno močnejši.

Tujina in moja punca

Matic si je kasneje našel delo v tujini. Najprej je delal kot monter transportnih in proizvodnih linij v avtomobilski industriji, kasneje pa kot elektromonter in je napredoval v vodjo projektov. Delal je v Nemčiji, na Švedskem, v Angliji, pa tudi v Mehiki in ZDA. V tistem času je imel tudi dekle in imel jo je neizmerno rad. »Moje delo je bilo zelo težko, tudi zato, ker sem bil neprestano med ljudmi in z ljudmi. Ker sem zelo empatičen in zaradi tega občutljiv, sem se zaprl, naredil nekakšno blokado, da niso vse njihove težave postale tudi moje. Čustva sem kar malo izklopil,« se je spominjal teh časov Matic in nadaljeval, da je bilo njegovo dekle edina svetla točka in opora v njegovem življenju. »To je bil čas, ko je bila zame ona pomembnejša kot jaz sam. Danes vem, da je to narobe, saj me takrat pravzaprav sploh ni bilo, nisem obstajal! Logična posledica takega odnosa, ko na nekom 'visiš' in ne živiš svojega življenja, je, da odnosi postajajo vse slabši. Seveda se je to zgodilo tudi nama in lansko poletje sva se razšla. No, in sem doživel svoj četrti veliki udarec življenja.«

Življenje zombija

Ta je bil doslej najhujši. »Duša me je tako bolela, da nisem mogel jesti, spati, razmišljati. Bilo je kot v nočni mori, ki se kar ni hotela končati. Bil sem pravi zombi.« Njegovo stisko so opazili tudi prijatelji. »Jaka, moj najboljši prijatelj, mi je takrat dal zlata vreden nasvet. Malce bolj na trdo me je prijel, rekoč, poglej, nisi niti prvi, še manj pa zadnji, ki se mu je to zgodilo, najti moraš pot iz tega stanja! Najdi ljudi, ki so preboleli podobno čustveno stisko, poglej, kaj v knjigah piše o tem. Jaka mi je bil v veliko oporo takrat, če sem iskren, sem imel pravo podporno 'mrežo' prijateljev in sorodnikov. Še danes sem hvaležen za to, sam zagotovo ne bi zmogel.«

Maticu je zelo pomagala knjiga Men's Search for Meaning, ki jo je napisal dunajski psihiater Viktor Frankl, utemeljitelj logoterapije, ki je preživel taborišče smrti v Auschwitzu. V tej knjigi govori o tem, da misel uravnava moč telesa, da si zadovoljen ne glede na okoliščine. »Globoko se me je dotaknilo, ko je Frankl pisal o tem, kako je v skrajnem trpljenju moč najti voljo do smisla, ki deluje skozi človekovo duhovno dimenzijo, zapisal pa je tudi, da se je določen delež ljudi v taborišču odločil, da bodo zadovoljni, ne glede na okoliščine,« je pripovedoval Matic. Ta  knjiga ga je premaknila, da je začel na življenje gledati z drugega zornega kota. To je bil čas, ko se je začel spraševati, kaj bi zares rad počel v življenju. »Prebiral sem različne knjige in članke o duhovni rasti. Pretresel me je tudi stavek Warrena Buffetta, poslovneža in enega najbogatejših ljudi na svetu, ki je ljudem rekel, naj se vprašajo, kaj bi radi počeli, če ne bi v službo hodili zaradi denarja. Jaz na to vprašanje nisem imel odgovora, moral sem ga šele poiskati.« Matic se je skušal spomniti, kaj ga je veselilo, ko je bil še otrok. Ugotovil je, da mora početi več stvari. Najpomembnejše po njegovem pa je, da človek uživa na svoji poti.

Klic v sili

Ravno sem ga hotela vprašati, katere so te stvari, ko naju je zmotil njegov telefon. »Tole pa moram dvigniti,« se je opravičil in sprejel klic. Po koncu pogovora je odložil telefon in bolj sebi kot meni rekel – no, pa je »zrihtano«. Novinarji smo po naravi zvedavi, zato sem ga seveda vprašala, kaj je uredil. »Ah, nič posebnega. Iz mojega podjetja so na pomoč za teden dni poklicali sodelavca, ki nam bo pomagal. Ker pa je to v času celjskega sejma, ni našel sobe. Zato sem ga povabil, naj tisti teden stanuje v mojem stanovanju, jaz pa bom odšel k sestri.« To mi je povedal tako, kot da to ni nič posebnega. »Ah, mene to veseli, saj me nič ne stane, če pomagam,« je razložil. No, kasneje se je izkazalo, da so problem rešili drugače, Matičeva pomoč ni bila potrebna.

V svoj dnevnik Matic Jan vsak dan zapiše dve stvari, ki se mu zdita zelo pomembni – nekomu polepšaj dan in imej sebe najrajši. »Saj veste, stara modrost pravi, da če boš imel rad sebe, boš lahko imel rad tudi druge. Tako to gre.« Še eno spoznanje, ki je Maticu zelo olajšalo življenje.

Adijo, televizija in družabna omrežja!

Čedni mladenič je zadnje čase v svoje življenje vpeljal kar nekaj sprememb. »Ne gledam več televizije, izbrisal sem vsa družabna omrežja, na katerih sem bil prej prisoten. Že samo če pogledate Facebook. Tam vidite samo 'srečne' ljudi, ki so željni všečkov. Ampak to je samo bližnjica do lažnega zadovoljstva,« je prepričan. Začel je tudi v resnici poslušati sebe. »Zdaj ne ugajam več za vsako ceno. V resnici sem postal ustvarjalec svoje resničnosti. Neverjetno, kako to deluje! Kadar si zamislim neko stvar in zanjo naredim, kar je v moji moči, mi Univerzum na pot pripelje ljudi, ki mi jo pomagajo spraviti v življenje!«

Matic je povedal, da je bil pred štirimi leti brez službe, brez stanovanja, brez dokončane izobrazbe, skratka, ni imel nič, kar bi bilo všečno današnji družbi. »Danes sicer vse to imam, ampak največ, kar sem pridobil, so bile te štiri življenjske klofute, ti moji padci. Ravno te 'groze' so mi pomagale do temelja osebnega zadovoljstva. Naučil sem se tudi, da v življenju ni nič večno, da je vse spremenljivo.« Tukaj moram narediti piko. Za vsaj še dva članka materiala mi je natrosil Matic. Ko sem prišla domov, me je na telefonu čakalo njegovo sporočilo; prosil me je, da v članku ne bi izpadel kot superjunak, ker to ni! Strinjam se s svojo prijateljico, ki pravi, da je Matic en tak srček. Dobesedno! Ima srce, podprto z logiko, in to je zmagovalna kombinacija.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Revija Zarja