Preboj se redko zgodi v enem trenutku, ki si ga človek zapomni kot prelomnega. Pogosteje se dogaja v nekem časovnem obdobju kot posledica različnih notranjih procesov, ki se  med seboj prepletajo, dokler se naši energijski, mentalni, čustveni in celični ustroji tako ne spremenijo, da se zavemo, da smo (postali) drugačni.

Urška Henigman: »Vsak preboj zahteva izstop iz območja udobja. Ker iz tega po navadi neradi izstopimo prostovoljno, nam največkrat pomaga življenje.«

IZGUBA UDOBJA

»Vsak preboj zahteva izstop iz območja udobja. Ker iz tega po navadi neradi izstopimo prostovoljno, nam največkrat pomaga življenje. Denimo tako, da nas začne stiskati, ker ne živimo, kot si želimo. Da nam vzame pomemben odnos ali nas nepričakovano potisne v kakšnega novega, takšnega, ki od nas zahteva, da se v njem popolnoma razgalimo. Tudi pred sabo.Lahko nas vrže iz varne službe ali nam pošlje sanjsko priložnost, ki pa se je ustrašimo. Lahko nam zamaje zdravje ali zruši naša trdno zasidrana prepričanja o tem, kako stvari (ne)delujejo. Življenje utegne biti pri tem zelo kreativno, sama se včasih pošalim, da ima na trenutke celo ironičen smisel za humor,« je preboje komentirala izvajalka energijskih transmisij Urška Henigman in nadaljevala: »Ko nas življenje začne metati iz območja udobja, za to najame pomočnike, ki pritiskajo na naše šibke točke in v nas sprožajo točno tisto, kar se mora najprej osvoboditi. Jaz tem pomočnikom rečem sprožilci in so vseh vrst. Najbolj močni so seveda tisti, ki so nam čustveno najbolj blizu, ker nas oni po eni strani najbolj poznajo, po drugi pa se jim najtežje izognemo. Moža, otroke ali mamo je težje zamenjati kot prodajalko v trgovini, kajne?«

RAZLIČNE VRSTE

urška henigman
arhiv svet 24
Urška Henigman

Obstajajo pa tudi druge vrste sprožilci. Če se v nas nabira jeza, ki si je ne priznamo, bodo naši sprožilci lahko tudi policist, ki nam bo napisal kazen, ker smo za pet kilometrov na uro presegli omejitev, neznanec na cesti, ki se bo nenamerno zaletel v nas, neprijazni natakar, radijska poročila … Če moramo razrešiti svojo manjvrednost, bodo naši sprožilci vse situacije, v katerih se ne bomo počutili (dovolj) sposobni, sprejeti, ljubljeni, slišani …

Ko se tako znajdemo v območju neudobja z različnimi sprožilci, ki vsi pritiskajo na eno in isto točko, je najbolj naraven odziv, da se hočemo temu cirkusu izogniti. Vendar pa to samo podaljša agonijo. Ko je Urška delala svoje preboje, je ugotovila, da so sprožilci lahko tudi naši pomočniki. Zakaj? »Najprej zato, ker nam pomagajo ozavestiti, kaj se nam dogaja. So naše ogledalo, ki nam kaže, kaj se kuha v nas. Če torej zaznamo, da se nam dalj časa ob določenih ljudeh ali enih in istih situacijah pojavljajo eni in isti (neprijetni) čustveni odzivi, je to znak, da se hoče razrešiti nekaj znotraj nas. In to s sprožilci samimi največkrat nima nobene povezave. Oni so samo orodje v rokah življenja.«

IZKUŠNJE

Hkrati lahko v določenih primerih sprožilce kot orodje uporabimo tudi sami, predvsem pri osvobajanju nepredelanih ali potlačenih čustev. Urška je tudi tu govorila iz izkušenj: »Ugotovila sem, da je včasih, ko za razrešitev mojih čustvenih nabojev ne pomaga nobena preizkušena metoda, najbolje, da okrepim sprožilca. Takrat sama sebe zavestno porinem v situacije, ki me čustveno potisnejo čez rob. Kajti šele ko se odpre srž bolečine, se lahko začneta tudi transformacija in zdravljenje. Seveda pa takšnega zavestnega in izrednega izpostavljanja čustvenemu razsutju z namenom zdravljenja ne smemo zamenjavati s pasivnim trpljenjem ob dolgotrajnem vztrajanju v nezdravih situacijah. To je popolnoma druga zgodba.«

Vsak preboj je edinstven. Ne moremo jih primerjati med seboj, niti lastnih ne, kaj šele drugih. Vsak človek je svoja zgodba, ki poteka v svojem časovnem okvirju in svoji intenziteti. Nekaj pa jim je vendarle skupno. Po vsakem preboju se počutimo svobodnejše in lahkotnejše, kot smo se prej. In že zato jih je vredno delati.