Lado Bizovičar se prijazno norčuje iz njih, Nika Ambrožič Urbas jim šepeta v nerazumljivih prispodobah, Katarina Venturini jih gladi po dlaki navzdol in zahteva »špičke«, Andrej Škufca pa ... najprej s težavo poišče vsaj eno svetlo točko, nakar pride njegov ampak  … in poruši celotedensko mukotrpno delo nastopajočih, ki se takrat zavedo, da jim do njegovih visokih ocen manjka še dosti, dosti. No, izkazalo se je, da je Andrej zahteven in strog tudi do sebe.

Večino ljudi, s katerimi se pogovarjam, zanima tole: je Škufca v resnici tako zaj ... ali se samo dela?

(kratek smeh) Do sebe sem precej zahteven. Če si zadam neki cilj ali pa samo dnevni red in če ga ne izpolnim, sem zelo nezadovoljen sam s sabo. Do drugih morda nisem tako strog, a kot učitelj plesa sem seveda natančen. Znam pa tudi nagraditi učenca s pohvalo. Kot sodnik na plesnih tekmovanjih sledim svojim merilom, pričakovanjem. Tam je format tekmovanj drugačen kot na televiziji, a črta strogosti je zagotovo v meni. Čeprav sem čisto prijazen fant.

Ste res? (smeh)

Sem, sem.

Kdaj?

Načeloma. (smeh) Sem prijazen. No, želim biti prijazen. Naj to o meni pove kdo drug. Res pa je, da sem znal biti včasih res zaj ... Kar se pa tiče tekmovanja na televiziji: vidi se, da smo štirje različni karakterji, zavzel sem pozicijo, v kateri skušam biti kritičen, zato da opozarjam, izobražujem ljudi, ki oddajo gledajo. Saj se vsi plesalci trudijo, a če delajo stvari narobe, jih bom izpostavil. Zato izpadem strog in tečen, vendar si ne izmišljujem. Taka vloga se me je prijela, plesalci me upoštevajo – in čeprav sem strog, mislim, da sem pozitiven.

skufca6
Osebni arhiv
Andrej in njegove žena Melinda sta šest let osvajala glavne nagrade na svetovnih plesnih parketih.

Bojijo se vas. Trepetajo pred vašim ampak!

Koncept oddaje je fenomenalen. V enem tednu se morajo plesalci, ki to niso, naučiti res veliko. Pred prvo oddajo sem se bal, da bomo vsi izpadli smešni, sodniki in plesalci. Pa sem spremenil mnenje. Nekateri niso talentirani in so videti čudno, a oddaja privabi širok spekter ljudi, vsak se lahko najde v njej. Treba je ceniti pogum in predanost tekmovalcev, zraven pa gredo tudi napake.

Zanimivo je, da se plesalci ne bojijo, da se bodo osmešili.

Res je, kapo dol, da se pridejo izpostavljat. In potem jih še jaz sesujem. A to je del igre. V nekaterih se s tem prebudi tekmovalnost, dobijo novo moč in rinejo naprej. V vsaki oddaji dobijo več poguma in zaleta. Tudi če sem kritičen, nekateri iz trme postanejo boljši.

Zdi se mi, da ste bili v prvi sezoni resnejši, zdaj se znate tudi že nasmejati.

Na začetku prve sezone Zvezd sem bil res malo trd tudi sam. To je bila tudi zame nova izkušnja. Nisem bil sproščen. A zdaj se počutim v tej vlogi čisto domače, začel sem uživati. Lahko bi bil sicer tudi popolnoma pozitiven – a v čem bi bil potem smisel? Vsi bi samo hvalili in gladili plesalce, toda s tem bi izgubili kredibilnost. Zdi se mi, da mi vloga, ki sem jo prevzel, zelo ustreza. Tudi ljudje od mene pričakujejo, da bom rekel ampak!

Vas to, ko občinstvo vpije buuuu, nič ne prizadene?

Ne, kje pa, to je del šova. Včasih so ti buji popolnoma iskreni in zasluženi, (smeh), ampak me ne motijo.

skufca zvezdeplesejo_s01e09_lowres_123
Osebni arhiv
Lani je Andrej razveselil gledalce šova Zvezde plešejo z vrhunskim plesom.

Rekli ste, da ste v prvi vrsti zahtevni do sebe. Kako se to kaže v življenju?

Delujem zelo racionalno. Ko si naredim načrt za naslednji dan, se ga skušam držati. Tudi če gre malo na silo. S tem včasih po nepotrebnem znerviram samega sebe. Nikoli si nisem mislil, da bom toliko časa zdržal v tekmovalnih plesih. Gnala me je odločnost, zaradi razočaranj bi lahko nehal, a nisem. To je ta moja nepopustljivost do sebe. Saj z leti se malo zmehčaš. Včasih sem bil zaradi trdote do drugih kar malo asocialen. Tudi žena me je malo zmehčala. In zdaj nimam več ambicij biti najboljši na svetu. Kaj bom zdaj? Najboljši sodnik dance showa na vsem svetu? Imam še nekaj ciljev, a vsi so v plesu.

Ko ste bili še v ognju tekem, ste bili zahtevni in nepopustljivi tudi do plesalk?

Zelo. Marsikdaj preveč. Katarina bo to z lahkoto potrdila, pa tudi moja žena Melinda, s katero sva plesala zadnjih pet, šest let. Sva imela kar nekaj težav. V dvorani sem lahko bil zelo tečen, dostikrat sem povzročil težave med nama. Z Melindo sva bila par tudi zasebno, vendar sva bila dovolj zrela, da sva znala plesne težave pustiti v dvorani.

Ampak Melinda vas je kljub temu vzela za moža!

Ja, absolutno! (smeh) Zaljubila sva se, in to je bilo pomembneje kot vse drugo.

In zdaj sta oba plesna sodnika, potujeta po svetovnih tekmovanjih in ocenjujeta profesionalne pare. Nekatere tudi učita.

Na Madžarskem imava plesni trenerski klub, kamor hodiva dvakrat na mesec. Je daleč, a navadil sem se, da je Madžarska postala moj drugi dom. Po svetu potujeva skupaj, kot sodnika ali kot učitelja, včasih grem tudi sam. Ali pa pari pridejo k nama. Jutri grem na primer za teden dni v Tokio, učil bom japonske profesionalne tekmovalne pare. Ko sva z Melindo tekmovala, sva bila ves čas v svetovnem vrhu in zdaj nadaljujeva potrjevanje z učiteljevanjem.

skufca4
Osebni arhiv

Ste dosegli svoj cilj? Ste si to želeli?

Ja. Moja ambicija je, da bi bil eden vrhunskih učiteljev na svetu.

Tudi vidva z Melindo še vedno plešeta?

Treba se je izobraževati, se tudi malo prijeti v držo in zaplesati, osvežiti. Tudi midva greva še kdaj k najinim nekdanjim učiteljem.

Koliko let ste plesali, Andrej?

31. Do svojega 41. leta. Nikoli si nisem mislil, da bom zdržal toliko časa. Še meni se zdi: Halo? Ko sva začela plesati z Melindo, sem bil star 35 let. Mislil sem, da bo trajalo največ dve leti. A dve leti potrebuješ, da pošteno, dobro začneš.

Morda pa ste potrebovali toliko časa zato, da ste jo osvojili. Je bila najprej zagledanost in potem ples ali obratno?

Povabil sem jo plesati, ker je bila v tistem trenutku ena najboljših plesalk na plesnem parketu. Plesalci se namreč poznamo med sabo, ta naš svet ni velik. In na začetku je bil samo ples, potem pa so začele skakati iskre in je bilo neizbežno.

Povabili pa ste jo izključno zato, ker je bila dobra plesalka, ali vam je bila tudi všeč?

Seveda, oboje.

Melinda o Andreju kot plesnem učitelju:

»Je izjemno dober soplesalec. Trdo dela, je profesionalec. Zelo kritičen. Če sva se sprla, sva se med treningi. Ve, kaj hoče doseči, in gre neomajno proti cilju. Njegov in najin cilj je, da sva vedno lahko boljša.« Melinda o Andreju kot možu: »V zasebnem življenju je bolj sproščen, drug drugemu si puščava prostor. Še vedno ima svoje cilje, tudi fizično je zelo aktiven. Je pozitiven človek. Vedno najde rešitve in vidi dobre strani vsega.«

31 let v plesu – kaj bi počeli, če bi si vmes zlomili nogo? Ste imeli kakšen rezervni načrt?

Ne razmišljam tako. To ni na mojem radarju. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi, a nisem tak ziheraški tip, da bi razmišljal, kaj bi bilo, če bi se mi kaj zgodilo. I go along (prepustim se toku, op. a.). Želel sem sicer imeti še kakšen dodaten vir dohodka, ki ni vezan na ples, a zato, ker me to veseli. Sodim lahko tudi z zlomljeno nogo. Imam zelo pozitivno naravnane misli. To, da sem na primer na televiziji, da se mi je odprla ta možnost, se mi zdi vrhunsko. Zelo uživam v tem, to je nekaj novega v mojem poklicu, a druga vloga. Nisem pa tako vkalupljen, da bi moralo vse biti v zvezi s plesom. Če bi mi ponudili na televiziji kakšno drugo vlogo, ki ne bi vsebovala plesa, bi prav tako z veseljem razmislil in verjetno sprejel.

Na začetku ste mi rekli, da ste zelo racionalni. Kako se to kaže?

To je itak značilnost moških. Nisem preveč emocionalen. Zavedam se pomembnosti čustev, misli, predvsem pa zaznavam pomembnost občutenj. Kakšen občutek imaš, ko se za nekaj odločiš, ko si v neki situaciji? To je zelo pomembno. Kako razmišljaš. To je res strašansko pomembno. Tu imamo še ogromno manevrskega prostora. Z mislimi privabljamo življenjske situacije. Te stvari, moč misli, odkrivam že kar nekaj časa. Pravih misli.

To odkrivate sami ali s knjigami?

S knjigami, pa tudi spoznavam ljudi, ki se s tem ukvarjajo in mi znajo kaj povedati.

Ste bralec?

Včasih sem na poletih bral romane. Zdaj me to že nekaj let ne zanima več. Rajši vzamem v roke spiritualne knjige. Zanima me kakovost življenja. Kako lahko v teh čudnih časih živiš čim bolj kakovostno.

In?

Se da.

Kako?

Začneš s pravimi, pozitivnimi, kakovostnimi mislimi. Vse v življenju je trening. Da začneš pravilno razmišljati, moraš ozavestiti misli. Če ne razmišljaš pravilno, moraš spremeniti misli, način razmišljanja. To mora postati rutina. A to ne gre v enem dnevu. Zagotavljam, da čez kakšnih deset let občutite razliko! (smeh)

Zarja št. 19, 8. 5. 2018

Čez deset let? Potem je pri meni že prepozno?

Ne, v tem je catch (bistvo, op. a.). Nikoli ni prepozno! (smeh)

Katera stvar se vam zdi med pomembnejšimi v življenju?

Vedno sem bil bolj živčne sorte, zato mi je pomemben notranji mir, da sem pomirjen sam s sabo. Ljudje me sicer še vedno vznemirijo, a skušam biti srečen. To se mi zdi pomembno. Notranje stvari. A to spet prinese samo trening. Najprej dobiš interes, postaja vse močnejši in stvari se začnejo dogajati v to smer. Tudi nezavedno.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.