Skrita zgodba dvorca Gutenbuchel

Družina, ki je iz Šoštanja ustvarila metropolo

Stane Mažgon / Revija Zarja
2. 4. 2018, 21.20
Posodobljeno: 2. 4. 2018, 21.20
Deli članek:

V neposredni bližini Šoštanja, obremenjenega z industrijskimi objekti, nas preseneti skoraj idiličen prizor. Na blagem pobočju hriba stoji čudovit dvorec Gutenbuchel. Skoraj je že skrit med gostim drevjem v parku in okolici. Morda je zato videti še bolj čarobno. In obiskati ga je pravo doživetje. Še bolj, če spoznamo njegovo zgodovino.

Aleksander Kavčnik
Po mnenju Mateje Kumer bi bilo prav, da bi dvorec dobila v upravljanje občina Šoštanj, kar bi zelo veliko pomenilo za lokalno skupnost.
Današnji sprehod po dvorcu
Glavni vhod v dvorec je impozanten. Sprejemno stopnišče je obloženo s sijočo modro keramiko. Notranji prostori nimajo več nekdanje opreme, pohištvo je ohranjeno le v salonski sobi in jedilnici. Kljub temu številni detajli še vedno govorijo o nekdanjem življenju, na primer parket z intarzijami, izdelan iz odličnega lesa in furnirja. Ohranjen je kamin z marmornim okvirjem, nad katerim je bila nekoč gospodarjeva slika. Vrtno stopnišče ima baročne elemente, na dveh terasah sta fontani, ki sta ju krasili kipi. V parku rasteta dve veličastni magnoliji, ki veljata za najstarejši v Sloveniji.

Čeprav v dvorcu ni prebivalcev in svetloba v oknih zasije le občasno, se zdi, kot da elegantna, nekoliko skrivnostna stavba na vsak način želi povedati svojo zgodbo in v sebi spet prebuditi utrip nekdanjega ustvarjalnega življenja.

Po več letih samevanja je bil dvorec Gutenbuchel  spet odprt leta 2015. Arhitektka in poznavalka njegove zgodovine Mateja Kumer je v njem pripravila adventno razstavo. Povezala se je z lokalnimi ustvarjalci in s priznanim cvetličarjem Simonom Ogrizkom, in ta je prostore okrasil v skladu s prazničnim časom. Že prva razstava je bila nadpovprečno obiskana in odmevna. Sledila je velikonočna in nato še septembrsko odprtje dvorca ob tednu evropske kulturne dediščine. Vsako leto je najčarobnejša in najbolje obiskana prav adventna razstava. »Vsak, ki vstopi v dvorec, je očaran. Čas se ustavi, obiskovalci se v njem zadržujejo več ur, ogledujejo si detajle, razstavo, cvetlične aranžmaje,« opiše Mateja Kumer vzdušje na njej in nam predstavi tudi zgodovino ter usodo nekdanjih lastnikov.

Da bi jo bolje razumeli, se je treba vrniti več stoletij v preteklost, ko se je družina Woschnagg leta 1750 iz Vitanj priselila v Šoštanj. Iz majhne usnjarske delavnice je nekaj rodov družine s svojo izjemno podjetnostjo zgradilo veleindustrijo in z izdelki oskrbovalo celotno ozemlje Avstro-Ogrske. »To je za takratni Šoštanj pomenilo, da je postal svojevrstna metropola. Mesto je dobilo sodišče, policijo, godbo Zarja, ki deluje še danes, gasilsko društvo, ki je bilo ustanovljeno v usnjarni, pa tudi nogometni klub,« opisuje Mateja Kumer. Življenje in vzdušje v mestu sta bila polna zanosa. Ključnega pomena je tudi bilo, da je Šoštanj takrat dobil železniško progo, ta je vodila naprej do Dravograda. Ob njej so se na primer razvile Terme Topolšica, saj so lahko obiskovalci tja prihajali z vlakom.

Družina bogatih industrialcev se je zelo posvečala delavcem in njihovim družinam, veliko pozornost je namenjala otrokom. Družinski člani so bili pogosto njihovi botri. Delavci niso imeli visokih plač, a z dodatki in ugodnostmi je bilo zanje dobro poskrbljeno. V usnjarni so imeli prvo elektrarno, ta je del energije dajala tudi domovom delavcev v mestu. Šoštanj je bil takrat bogato razvito mesto, vanj so prihajali svetovljani in v njem pustili svoj pečat.

Vse to se je dogajalo pred letom 1925, ko je družina Woschnagg odkupila dvorec na vzpetini blizu mesta. Tam ga je že prej postavil baron Hebler, navdušenec nad industrijsko revolucijo in njenimi dosežki. Iz tistega časa je znano, da je med svetovno razstavo iz Pariza prišla na obisk njegova teta, zato so v parku pred dvorcem njej v čast postavili miniaturni Eifflov stolp, visok 15 metrov. Ohranjena je njegova fotografija.

Franz Woschnagg, ki je bil izrazito nemško usmerjen, je dvorec v petih letih po nakupu prenovil in mu dal današnjo podobo. Njegova žena Mariana je diplomirala na šoli za oblikovanje na Dunaju in imela pri prenovi veliko vlogo. Bila je strastna zbiralka starin po okoliških krajih, kot so se še spominjali starejši domačini. V vili je marsikje mogoče videti, da je cenila umetnost. Par je imel dva sinova, Herberta in Walterja.

Entuziazem, ki mu ni para

Ne bi mogli srečati bolj prave osebe za pogovor o dvorcu Gutenbuchel, kot je Mateja Kumer, arhitektka, ki skrbi zanj. Zaščititi ga želi pred propadanjem, spoznati vsako podrobnost njegove deloma pozabljene zgodbe in jo povezati v novo. »Sem domačinka in izhajam iz družine, v kateri nam zgodovina veliko pomeni. Moj odnos do dvorca in njegove zgodbe tako ni naključje. Nikoli pa si nisem predstavljala, da ga bom prav jaz lahko odprla in pokazala ljudem,« pravi.  

Prvič je vstopila vanj pred leti kot članica Šaleških likovnikov. »Slikali smo v bližini in takrat je bil v dvorcu še oddelek psihiatrične bolnice Vojnik. Ena od uslužbenk nas je povabila noter, da smo lahko pogledali, kakšne stvari ustvarjajo njihovi bolniki,« se spominja. Pozneje je o arhitekturni zasnovi dvorca napisala tudi strokovni članek.  Leta 2105, pred dnevom evropske kulturne dediščine, je bilo najavljeno, da je to priložnost, ko se povsod za obiskovalce odprejo zgradbe, ki so sicer zaprte. »Takrat se je oddelek psihiatrične bolnice že izselil iz dvorca. Prišla sem na idejo, da obiskovalcem, predvsem občanom, pokažemo stavbo, ki so jo od nekdaj lahko opazovali le od zunaj.«

Prvi poskus je uspel in odtlej Mateja Kumer skrbi za dvorec v vseh pogledih: občasno ga odpre za javnost, ga čisti in skupaj še z nekaj entuziasti skrbi tudi za osnovno ureditev parka. Treba je poudariti: vse naredi brezplačno in prostovoljno. Tak entuziazem je redek. Predvsem pa mu skuša dati vsebino. Z dobrim sodelovanjem s psihiatrično bolnico Vojnik, ki je formalna lastnica, in občino Šoštanj trikrat na leto dvorec odprejo in v njem priredijo različne dogodke in razstave. Glavni razlog je pokazati kakovost, ki jo premore lokalno okolje, in ustvarjalnost posameznikov, od podjetnikov do glasbenikov. »Res imamo kaj pokazati.«

Tako se vsi lahko predstavijo v nekoliko drugačnem prostoru. Obenem je to prispevek k promociji okolja, lokalne zgodovine, ki je obremenjen s predznakom industrijskega kraja. Le redko je slišati kaj o njegovih drugih kvalitetah. »Ponosna sem, da smo ustvarili šolski primer tega, kako je mogoče popularizirati arhitekturno dediščino in lokalne ustvarjalce na vseh področjih. Želimo si, da bi se po nas zgledovale še druge občine, v katerih imajo podobne objekte, ki samevajo in propadajo.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Revija Zarja