Mobilna verzija
17:45 26. maj 2018

Pevka mnogih obrazov tudi državna prvakinja v curlingu

Marija Šelek / Revija Zarja
0

Glas Vesne Zornik z odrov odmeva že sedemnajsto leto in svojega življenja si brez glasbe niti slučajno ne more zamišljati. Prepričana je, da ima več kot fenomenalno službo, a ima tudi ta visok davek na dodano vrednost. Rojena Ljubljančanka z družino živi na deželi, saj njeno mesto ni več tako, kot je bilo v času njenega odraščanja.

zornik1a

Vesna Zornik je najbolj znana kot pevka skupine Katalena. Foto: Iztok Dimc

Ste pevka mnogih obrazov, eden se razkriva že sedemnajsto leto s skupino Katalena, drugi z Brestom.

Vesela sem, da lahko delam v različnih projektih, saj se tako ne morem naveličati tega, kar počnem. Trenutno smo s Kataleno sredi snemanja plošče in naš producent Chris Eckman je rekel, da po 17 skupnih letih po eni strani zvenimo kot zelo dobro uigran bend, po drugi strani pa še vedno in spet zvenimo sveže. Z Brestom smo ploščo izdali spomladi, pa že snemamo in izdajamo nove single. Novo ploščo Bresta lahko pričakujete že letošnjo jesen. Ves čas vzporedno igram tudi v gledaliških predstavah.

Ploščkov se verjetno ne splača snemati, vendar jih je treba?

Nekaj takega. Z vsako novo ploščo se začne nov koncertni cikel, s katerim obkrožiš Slovenijo, če imaš srečo, zaviješ tudi v tujino. Tako Katalena kot Brest imamo srečo, da še obstajajo ljudje, ki redno hodijo na naše koncerte, živijo z našo glasbo in kupijo naše zgoščenke. To je danes precejšnja redkost, zato se počutimo privilegirane. Dejstvo pa je, da se danes največ plošč proda na koncertih.

Zrasli ste ob hribih in ljudski glasbi. Kaj so vam vrteli doma?

zornik3a

To ni čisto res. Res je, da sva z očetom hodila v hribe, in kot otrok sem tam včasih s planinci pela ljudske pesmi, a zrasla sem v mestu in moja starša sta pravzaprav zelo neglasbena; bolj glasbeni so bili stari starši. Dedek je bil pianist, igral je tudi harmoniko, drugi dedek je igral kontrabas in babica je plesala folkloro. A to vem bolj iz pripovedovanja, kajti do takrat, ko sem prišla na svet, so vse to že opustili. Le dedek, ki je sicer živel v Dalmaciji in sem ga obiskovala predvsem poleti, je še rad sedel za klavir ali raztegnil harmoniko. Ljubezen do ljudske glasbe je bila podedovana le posredno, zdi se mi, da sem si jo morala sama privzgojiti. Sicer sem jo imela vseskozi rada, ni pa bila to moja obsesija – ta se je zgodila kasneje s Kataleno. Ob nastanku smo se dogovorili, da se bomo posvečali raziskovanju slovenske ljudske glasbe, sodelujemo pa še pri drugih projektih, kjer se posvečamo drugim zvrstem glasbe. Precej me žene neko zavedanje korenin in tega, da se v bistvu vedno bolj izkoreninjamo. Ne samo Slovenci, svet je vedno bolj internacionaliziran, enojezičen, in zdi se mi, da je naše posebnosti vredno ohranjati.

Vesna Zornik je obiskovala oblikovno šolo, posvečala se je industrijskemu oblikovanju in kasneje kiparstvu. Nekaj časa je oblikovala tudi nakit, potem pa se ji je zgodila glasba. Veselje do mode in njeno poznavanje ji pride prav tudi na odru. Verjame, da ljudje koncert tudi gledajo in da je njena dolžnost, da je videti temu primerno. Na prireditvi Ženska leta je nosila opazno bleščeče rdečo obleko Jerneje P. Zhembrovskyy, o kateri pravi, da je mojstrica za ženstvenost. Vesni pogosto navržejo, da zna nositi kose, ki na nikomur drugemu ne bi tako dobro učinkovali. »Zelo dobro se znajdem tudi v povprečnih trgovinah, kjer znam najti zanimivo nadpovprečne kose za zanimivo podpovrečne cene,« se gromko zasmeje. CITAT: »Najela sva desetmetrsko jadrnico in malo me je skrbelo, ali bo mož dejansko poslušal moje ukaze in navodila. Mislim, da se je na tistem potovanju še dodatno zaljubil vame, ker najverjetneje ni povsem verjel, da  res znam jadrati.«

Si je morda lažje zapomniti ljudska besedila kot umetnostna, poezijo, ki jo pojete z Brestom?

Rada imam, kadar so v skladbah močne zgodbe, in zelo rada jih skozi glasbo pripovedujem. Ljudska besedila so po navadi res preprostejša. Med nami so že stoletja, a pripovedujejo o stvareh, ki se ne spreminjajo. Morda so besede arhaične, a ljubezen med dvema ostaja ljubezen med dvema, poslavljanje, pogrešanje domačega kraja – te zgodbe ostajajo ne glede na čas. Za Brest piše odlična besedila pesnica Kristina Kočan in mislim, da grejo kljub kompleksnosti kar hitro v uho in srce.

Z Brestom boste koncertirali v Siti teatru 25. januarja. Imate vi osebno kakšen poseben obred pred odhodom na oder?

Tega koncerta se res veselim. V SiTi teatru je odličen oder, mislim, da bo Brest krasno zazvenel v tej dvorani, kjer se po navadi vzpostavi neko čisto posebno, svečano intimno vzdušje. Tam sem odigrala koncert s TangoApasionado in enega s Kataleno in oba imata zelo posebno mesto v mojem spominu. Teater vodi krasna ekipa in izbor koncertov je odličen. Preden sem si ustvarila družino, sem imela takih malih obredov pred nastopi kar precej, potem pa so začeli drug za drugim odpadati. Postali so povsem nepomembni. Zelo rada se pred koncertom sama naličim, sama si spenjam lase. To dojemam kot neke vrste meditacijo. Narišem si obraz za na oder in se umirim, zberem misli. Včasih se mi zazdi, kot bi pred odhodom na oder odložila nahrbtnik z vsakdanjimi skrbmi.

Je poleg užitka prisotnega tudi kaj strahu oziroma stresa?

Nekdo mi je nekoč dejal nekaj zelo koristnega: Ljudje, ki te pridejo poslušat, te pridejo podpirat in uživat v tem, kar si zanje pripravil. To je osnovna predpostavka. Z leti sem razvila svojo tehniko osvobajanja od treme in živčnosti pred nastopom. Če so misli živčne, je telo zategnjeno in obratno. Bolj ko imaš svoje misli pod nadzorom, več imaš nadzora nad telesom in spet obratno – misli so jasnejše. Če ugotoviš, katere so tiste mišice, ki jih sproža živčnost, jih sprostiš in misli se umirijo. To je majhna vaja, ki pride prav tudi v vsakdanjih življenjskih situacijah, ne samo na odru. Preprosto lociraš in sprostiš mišice, ki so zategnjene – po navadi so to tiste v predelu ramenskega obroča, trebušne mišice in vrat.

Za Brest so med drugim zapisali, da vaša glasba popelje izven uradnih poti. Kaj opažate v sodobni popularni glasbi, večinsko najbolj poslušani?

Brest je srečanje izjemnih posameznikov: omenila sem že res iskrivo pesnico Kristino Kočan, skladbe je spisal kitarist Samo Šalamon, po mnenju slavne ameriške revije Guitar player eden najzanimivejših kitaristov mlajše generacije, za bobni je Bojan Krhlanko, ki je po novem tudi bobnar skupine Laibach, na basu pa je odlični basist Samo Pečar. Na naših koncertih je kljub temu, da imamo skladbe zelo izdelane, veliko prostora za improvizacijo. In tam se zabava šele začne! Ko so stvari zelo dobro postavljene, se je veliko lažje igrati. Morda pa je v današnji pop glasbi ravno tega premalo – igrivosti.

Izvajate lepo skladbo Kovčki. Vas je kdaj zagrabilo, da bi spakirali iz naše države?

Seveda, velikokrat me prešine taka misel, ampak kljub vsemu ostajam. Rojena sem tukaj, Slovenija res ni slab kraj za življenje. Precej sem bila po svetu in vedno sem se rada vrnila. Pravzaprav imam zelo rada svoje korenine in zelo cenim umeščenost. Pred nekaj leti sem se sicer z družino iz Ljubljane preselila v majhno vas, slabe pol ure iz mesta, in tudi tu se trudim pognati korenine. Zdi se mi pomembno, da si v novem kraju ustvarim dom. To pa zame ne pomeni samo štirih sten, ampak malce širšo okolico – če hočeš biti kolikor toliko svoboden. Ukoreninjenost prinaša varnost. Te vrste varnost pa pomeni svobodo.

zornik3a

Zanimivo je, kako se ukoreninjate na silvestrovo … S sosedo sta organizirali že drugi silvestrski koncert.

Ko prideš v nov kraj, imaš vedno možnost, da izbereš, kakšno pozicijo boš zavzel – ali boš za vedno prišlek ali pa se boš udomačil. Mi smo se odločili za to drugo. V bližnji okolici sem organizirala dva koncerta, enega s TangoApasionado in drugega z Brestom. Moja glasba sodi med alternativno in ne pride ravno do vsakega, če vsaj malo ne pobrska. Ljudje pa so presenetljivo pripravljeni prisluhniti. V vasi je doma tudi učiteljica klavirja, s katero sva pripravili krajši repertoar in popoldne na silvestrovo organizirali mini koncert v vasi, zunaj, na prostem. Pridružila se je še pevka iz sosednje vasi, celo moja hči je hotela zapeti eno pesmico. Vaščani so prinesli domače dobrote, tudi midve s hčerko sva letos pekli piškote. Res je bil lep dogodek. Prišla je več kot polovica vseh vaščanov, čez 50 se nas je nabralo. To so luštne stvari, za katere je vredno živeti.

Vaša hči Reka je stara šest let, vi pa ste ravno v njenih letih začeli jadrati.

Takrat sem začela tekmovati. Na jadrnici sem preživljala vsa poletja, od rojstva naprej. Najprej na dedkovi jadrnici, potem pa jo je kupil tudi oče. Ampak tekmovala nisem prav dolgo. Bolj kot tekmovanja so me od nekdaj navduševala potovanja z jadrnico. Pri 23 sem se pridružila ženski jadralski ekipi na Eolu, to je 14-metrska jadrnica, ampak sem morala zaradi poletne sezone koncertov to kaj kmalu opustiti. Vsega se pač ne da početi naenkrat. Lansko poletje sva šla z možem prvič sama jadrat, na Kornate. Najela sva desetmetrsko jadrnico in moram reči, da me je kar malo skrbelo, ali bo mož dejansko poslušal moje ukaze in navodila. Sicer je častnik Slovenske vojske in dostikrat se zgodi, da poveljuje tudi doma. (smeh) A moram reči, da so ga v vojski dobro naučili ukaze tudi izpolnjevati. Mislim, da se je na tistem potovanju še dodatno zaljubil vame, ker najverjetneje ni povsem verjel, da to res znam. Vmes je bilo precej let, ko sem poletja posvečala glasbi in nisem mogla jadrati, tako da mi je lani to potovanje namenil za darilo. Kasneje je povedal, da je bil to zanj najlepši dopust.

Pa še nekaj me je presenetilo: tudi curling je bil vaš šport. Leta 2010 ste postali celo državna prvakinja v tako imenovanem hitrostnem pometanju na ledu, kot radi v šali pojasnimo nam ne preveč znan šport.

Moj mož je eden od začetnikov curlinga v Sloveniji, prva štiri leta je bil predsednik Curling zveze Slovenije in je za ta šport v Sloveniji res veliko naredil. To je precej taktičen šport, vendar moraš biti zanj tudi fizično zelo dobro pripravljen. Prva leta sem z možem trenirala tudi jaz in s svojo ekipo sem zmagala v ženski konkurenci na prvem državnem prvenstvu. Imam tudi prvi pokal v curlingu, podeljen v Sloveniji. Na VIP- tekmi, na kateri smo tekmovali glasbeniki in igralci, mi ga je podelila predsednica svetovne curling zveze Kate Caithness. Slovenska curling zveza je ena najhitreje razvijajočih se curling zvez v svetu.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

zarja št. 6, 6. 2. 2018

zornik2a

Foto: Iztok Dimc

Značke: vesna-zornik , katalena

Vaš prispevek