»Mislim, da imam prekrasno družino, delo, v katerem uživam, nekaj prijateljev, s katerimi imamo pristne odnose – vse to je zame veliko bogastvo. Vem, da ni popularno reči, da si srečen, ker ljudje mislijo, da se hvališ ali si nor, ampak mislim, da ni treba, da smo lažno skromni.« Neverjetno zdrav pristop k življenju, ki ga duhovito opisuje v svojih knjigah, navdušuje številne ljudi tudi pri nas in jim pomaga.

Kako človek pride do točke, da se sprejme in neha sam sebi povzročati težave?

To ni tako preprosto, kot ni preprosto biti srečen. Tudi zase ne pravim, da sem ves čas srečen, so položaji, ko sem v bolnišnici pri prijateljih, in seveda takrat nisem radosten. V težkem položaju sem tudi žalosten in jokam s kom. Biti srečen ne pomeni biti nasmejan ves dan, ampak to pomeni, da si sprejel vse svoje pomanjkljivosti in vrline, sebe kot osebo, četudi nisi popoln. Večina ljudi misli, da bodo lahko sprejeli sebe in svoje življenje šele, ko bodo dosegli popolnost, ko ne bodo imeli več težav, toda to je nemogoče. Vsak od nas ima vrline in slabosti, uspehe in neuspehe. Ni človeka, ki je vsak dan v letu popolnoma srečen in razsvetljen. Meni pomaga, da sprejmem svoje življenje od A do Ž, v tej abecedi je veliko črk, torej veliko delov v meni in delov življenja, v katerih uživam. To mi potem daje treznost in modrost, da sprejmem tudi tiste svoje plati, ki morda še niso popolne, povsem avtentične, toda na moje veselje so v manjšini, zato lahko mirnega in izpolnjenega srca sprejmem, da je to del življenja. V trudu, da bi bili popolni, ljudje pravzaprav izgubljajo delce, v katerih so že danes popolni. To pa je velika škoda.

Že v najstniških letih ste se začeli spraševati o smislu življenja – kako to, da tako kmalu?

O tem sem se spraševal že v vrtcu. (smeh) Vedno sem razmišljal o stvareh, o katerih se drugi otroci niso, tako da sem bil kot otrok naporen za vse okoli sebe (smeh). Spet ta Šimleša, so dejali, spet filozofira, spet govori neumnosti! Ni veliko otrok, ki bi pri devetih letih razmišljali denimo o tem, zakaj nekateri ljudje lažejo. Zanimalo me je pa tudi, kako bi lahko bil močnejši, tudi o tem, kako najti dekle in z njo zgraditi dober odnos. Sprehajal sem se po vsem Novem Zagrebu in ves čas o nečem razmišljal.

Kdo pa se je igral in brcal žogo?

Ker sem sebe takrat doživljal kot veliko hodečo glavo (smeh), se nisem preveč zavedal svojega telesa, zato sem se zavestno ukvarjal tudi s športom, da sem nekaj naredil za svoje telo. Igral sem nogomet, košarko ali odbojko, ampak samo zato, ker bi bil sicer nenehno v glavi.

Plod vaših takratnih razmišljanj je bila prva knjiga pri 21 letih. Zakaj založniki niso verjeli, da ste jo napisali vi?

Prva knjiga je težka duhovna teorija. Takrat sem bil študent sociologije, veliko sem bral o filozofiji, psihologiji, razmišljal sem o različnih duhovnih vprašanjih, jezik pa je bil precej znanstven in zahteven. Večina založnikov je rekla, da je besedilo prepametno za neumne hrvaške bralce, ali pa so trdili – ko so izvedeli, koliko sem star – da sem to prepisal, ker tako mlad človek ne more česa takega napisati. Pred šestnajstimi leti sem jo izdal v samozaložbi. Prišla je do ljudi in bila prodana v tisoč izvodih, kar je za hrvaške razmere čisto dobro, ter mi odprla vrata za tečaje, delavnice, srečanja z ljudmi. Hudo mi je, če založniki podcenjujejo inteligenco bralcev. Raje bodo objavili 60 knjig na temo »samo odprite svoje srce, pa boste srečni«. To ni tako preprosto. Življenje je zapleteno, naša psiha je kompleksna, treba se je resno potruditi. V literaturi o samopomoči me moti, ker se veliko stvari jemlje kot samoumevne – začni se imeti rad in vse bo čudovito, samo odpri srce, pa ti bo vesolje priskočilo na pomoč, oprosti drugim ljudem, pa ti bo takoj bolje. Mi vsi seveda vemo, da moramo oprostiti, se imeti radi, ampak ne vemo, kako to narediti. Naša glava ne more kar ukazati srcu, kako naj se počutimo. To je tudi glavni del mojih knjig Šola življenja in Ljubeznoslovje: želim si, da bi ljudje nehali jemati za samoumevno tisto, s čimer so v svojem življenju zadovoljni. To je zdrav korak razvijanja zdrave ljubezni do sebe in še veliko jih je – ni dovolj samo hoteti, gledati samega sebe v ogledalu in ponavljati lepe afirmacije, pomembno je kontinuirano razvijati zdrav občutek do tega, kar deluje. Če znamo dobro ceniti svoje vrline, bomo imeli dovolj modrosti in psihične zrelosti, da bomo sprejeli tudi svoje pomanjkljivosti. To sem preizkusil na sebi, ugotavljal sem pri delu z ljudmi. Za vsem, kar govorim, tudi stojim.

Ko ste že omenjali afirmacije, mnogo knjig poudarja, da se bomo gotovo spremenili, če bomo pozitivne afirmacije poudarjali dan in noč. A težava je, če vanje ne verjamemo ...

Afirmacije so lahko v določenih trenutkih koristne, nič nimam proti njim, mislim pa, da jih je treba pametno uporabljati. Če se slabo počutimo, so lahko kontraproduktivne, ker se silimo k nekemu zalogaju, ki ga v tistem trenutku ne moremo pogoltniti. Zaradi tega lahko čutimo še večji pritisk. Ker že pol ure govoriš pozitivne afirmacije, bi se moral bolje počutiti, ti pa tega v sebi ne začutiš – počutiš se še bolj grozno in si v začaranem krogu. Če se želimo spomniti nečesa, kar je pomembno, so koristne. Če smo v dobrem stanju, pa želimo to stanje še malo povzdigniti, so prav tako lahko koristne. Ko pa mislimo, da lahko zamenjajo samospoznavanje, spoznavanje svojih problemov, terapevtski proces, če ga nekdo potrebuje, potem so lahko celo škodljive. Razumem, da je bolj preprosto petnajst minut gledati v ogledalo in si govoriti »lepa si, zaslužiš si vso srečo tega sveta«, vendar mislim, da je veliko bolj pametno vzeti si malo več časa in odkriti, zakaj si lepa, in uživati v tej lepoti, jo povzdigniti in ozavestiti. Potem se ni treba več gledati v ogledalo, ker bo srce samo vse to občutilo. To pa žal ne traja petnajst minut.

simlesa2
Andrej Križ
Bruno z ženo Majo

V knjigi Šola življenja pišete o nekaterih zablodah v svetu duhovnosti. Ena takih je prepričanje, da obstajajo pozitivna in negativna čustva. Vi pa tudi tista, ki jih imajo številni za negativna, dojemate kot pozitivna. Lahko razložite?

Običajno ljudje mislijo, da so pozitivna čustva ugodna, negativna, kot sta jeza in žalost, pa neugodna. Meni se zdi, da tudi jeza in žalost lahko pozitivno delujeta na nas in da ju je zato treba dojemati kot pozitivni čustvi. Mislim, da je veliko zbeganosti in notranjih stisk povzročila ideja, da je pozitivna čustva treba ohranjati, negativna pa izkoreniniti, pomesti pod preprogo. Pametneje kot jezo in žalost pometati pod preprogo se je jokati in dreti, potem pa pogledati, zakaj smo tako občutili, in poskusiti nekaj spremeniti. Klasična duhovna« zgodba pravi, da negativna čustva niso avtentično naša, ampak so del naše živalske narave, nečesa, kar moramo prerasti, zato nas je tega potem sram, teh čustev ne sprejmemo in ne dopustimo, da bi nas nečesa naučila. Če jih sprejmemo, izrazimo in se pri tem nekaj naučimo, lahko pozitivno vplivajo na naše življenje, zato jih ne jemljem kot negativna čustva.

Je res, da je za spremembe v življenju pomembna zgolj odločitev?

Odločitev in namera sta pomembni, ampak to je samo prvi korak. Odločitev je lahko tako čvrsta, kolikor si ti čvrst v sebi, o tem te ne more prepričati terapevt ali knjiga. Odločnost je treba najti v sebi, ampak tudi ko jo najdeš, je odločitev samo tako močna, kolikor ti dopušča tvoje trenutno stanje. Ti lahko počasi izboljšuješ svoj življenjski položaj, svoj občutek do samega sebe, odnose, ki jih imaš z drugimi ljudmi, potem se lahko močneje odločiš, pa ti bo to še bolj pomagalo. To vse poteka kot v nekakšnih koncentričnih krogih, vedno je vse malo bolje in bolje. Vsakič bolj občutiš sebe, si stabilnejši in bolj prepričan vase.

Pravite, da je pomembno ozdraviti srce, da lahko občutimo hvaležnost, pozneje pa tudi mir in prisotnost v sedanjem trenutku. Kako?

Hvaležnost je tema, o kateri največ pišemo in je eno zelo elegantnih in močnih orodij. Ampak jo je treba realno utemeljiti. Ljudje preberejo, da morajo biti za vse hvaležni, in potem so obremenjeni, ker tega ne občutijo. Tudi hvaležnost je treba razvijati. Hvaležni smo lahko za šestdeset ali šest stvari v življenju, pomembno je, da v njih uživamo. Uživamo, ker smo zdravi, ker imamo čas za stvari, ki jih radi počnemo, ker imamo možnost spoznati ljudi, s katerimi se je lepo pogovarjati, ker si lahko privoščimo kuhinjo, kakršno smo si želeli. Hvaležni smo lahko tudi, ker smo prejšnji mesec nekomu oprostili, kar je z mojega stališča pomembneje od kuhinje, ampak tudi kuhinja je v redu. Če si hvaležen sebi, ker ti je uspelo nekomu oprostiti – za kar potrebujemo veliko duhovne zrelosti – je to res velika stvar. Ko občutimo hvaležnost za katero koli stvar, se moramo ob tem občutku malo naslajati. Jaz sem pogosto hvaležen, ker se imam priložnost zbuditi zgodaj zjutraj in uživati v zori. Zame je to moja meditacija, petnajst minut uživam v tem občutku, hvaležen sem, ker sem doživel jutranjo zoro, in v tem uživam. Tega občutka se spomnim potem še popoldne in me greje še naprej, ker je to zame pač idealen začetek dneva. Hvaležnost ni teorija, hvaležnost je nujna praksa. Torej, če ste hvaležni, ker imate otroke, preživite z njimi kakovosten čas, če ste hvaležni za roke in noge, jih uporabljajte. To ni metafizična hvaležnost, treba jo je ukoreniniti v vaš vsakdan.

Ni torej dovolj samo zapisati stvari, za katere si hvaležen, treba jih je tudi zares občutiti v srcu?

Če samo napišeš, to ne pomeni veliko, če napišeš in občutiš, to že nekaj pomeni, če napišeš, občutiš in naslednji dan poskusiš narediti nekaj v tej smeri, je to še veliko bolje. Če rečeš, da si hvaležen, ker imaš prekrasnega sina, se naslednji dan igraj tri ure z njim. Za dnevnik hvaležnosti ni pomembno število stavkov, temveč število solza radosti, ki so odtisnjene na teh straneh. Ni pomembno, da ti poznaš razloge svoje hvaležnosti, ampak da to ve tvoje srce!

Je po vašem mnenju usoda že vnaprej določena?

Ne verjamem, da je. Verjamem, da smo imeli neka prejšnja življenja in da nam te stvari približujejo ali oddaljujejo neke možnosti. Ampak da je vse vnaprej določeno in da smo mi list v vetru ter da je vseeno, kaj delamo, to pa ne! Naše življenje je odvisno od nas, od tega, kar delamo s sabo, kar mislimo, kar občutimo. Namesto da se ukvarjamo s prejšnjimi življenji in z mislijo, da bog uravnava življenje namesto nas, mislim, da se moramo ukvarjati s tem, kaj lahko mi sami naredimo, da napredujemo v svojem življenju.

Nekateri pravijo, da je spreminjanje sebe težko, polno trpljenja, vi pa pravite, da je to pravzaprav izziv?

Mora biti izziv. Strinjam se, da so deli, ko se moraš poglobiti vase in je težko, temno, problematično. Ti greš kopat po temi, da bi lažje videl svojo svetlobo, poglobiš se v problematične dele svojega življenja, da bi očistil umazanijo s svojih kril in lažje letel. Bodo boleči trenutki, trenutki, ko boš moral nekaterim ljudem, ki so ti pravzaprav dragi, zapreti vrata, ker si jih prerastel ali imaš z njimi nezdrav odnos, in to je težko. Spoštujem vse težke dele in zahtevne korake na tej poti, a ko nekaj očistiš, proslavljaj, uživaj, zahvali se in odpočij od tega dela. Uživaj v tem – čestitaj si, skači po mestu, pripravi si večerjo, povabi na pijačo prijatelje, pojdi na sprehod! Jaz imam doma vedno svoje priljubljeno vino in si nazdravim s kozarcem vina.

Kako človek ve, da je našel stik s sabo in da se je vzljubil?

Ko se človeku ni treba več spominjati svojih vrlin, ampak ga srce samo spomni. Ko se začneš spontano počutiti zdravo, srečno, močno. Ko se ti ni treba ustaviti in se zavestno spomniti petih lepih stvari, ki so se ti zgodile čez dan, ampak čutiš, da je to v tebi že ukoreninjeno. To je znamenje, da smo na dobri poti, da proces samospoznavanja napreduje. Jaz to doživljam kot maraton. Ni pomembno hitro napredovati in se v treh dneh bolje počutiti, ampak napredovati korak za korakom.