To pa še ne pomeni, da civilizacije prej niso poznale te vodne »bližnjice«. V času faraona Sesostrisa III. ali Ramzesa II. so Egipčani izkopali prvi ožji prekop.
Zgodovina Sueškega prekopa je zelo stara, že v starem veku sta obstajala dva prekopa, ki sta olajšala potovanje med Nilom in Rdečim morjem.
Ta je postal del drugega daljšega, ki so ga začeli graditi v času faraona Neha II., a ga niso v celoti dokončali. Še tisto, kar so izkopali, pa je pesek zasul do časa vladavine Kleopatre. So pa pomen prekopa razumeli Arabci, saj so ga po zasedbi Egipta obnovili ter izkoriščali predvsem za prevoz žita. Kljub temu je bil že v 8. stoletju spet neuporaben.
Tudi pozneje so se več čas pojavljale ideje o gradnji novega prekopa. V mislih so ga imeli tako Benečani kot Nemci, vendar je prve aktivnosti začel šele Napoleon. Ta je namreč želel Egipt izkoristiti kot izhodišče za napad na Britance v Indiji. Ker pa so meritve pokazale razliko v nivoju Sredozemskega in Rdečega morja v višini kar desetih metrov, je idejo opustil. Kdo pravi, da se geodeti nikoli ne motijo? Po letu 1841 so namreč nove meritve pokazale, da so razlike zanemarljive. Ferdinandu de Lessepsu je uspelo leta 1856 pridobiti koncesijo za gradnjo prekopa, za kar je ustanovil delniško družbo. Ta je dobila pravico koriščenja prekopa za 99 let, po tem pa bi prekop postal egipčanski. Gradnjo prekopa so nato začeli leta 1859 ter ga na današnji dan desetletje kasneje končno odprli za ladijski promet.
