NEVERJETNO

Štiričlanska družina, ki skoraj nima odpadkov

Mateja A. Hrastar/Zarja
31. 10. 2016, 20.40
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Bea Johnson, gurujka življenja brez odpadkov.

Šimen Zupančič
Bea Johnson s kozarcem lanskih odpadkov njene družine.

Kaj bi si mislili, če bi vam nekdo rekel, da je štiričlanska družina lani pridelala vsega pol litra odpadkov?

Priznam, ko sem slišala, da Bea Johnson, Francozinja iz Kalifornije, o tem razlaga po svetu in celo piše knjige, sem zamahnila z roko, češ, ah, seveda. Potem je gospa Johnson na povabilo Ekologov brez meja prišla v Ljubljano na predstavitev svoje knjige Dom brez odpadkov. In s seboj je prinesla ta sloviti pollitrski kozarček letnih družinskih odpadkov. Hm, je morebiti kljub vsemu mogoče?

Pet zapovedi Bee Johnson o domu brez odpadkov
Bea Johnson je knjigo Dom brez odpadkov napisala na podlagi svoje izkušnje. V njej so opisani tudi vsi poskusi in napake, ki jih je naredila na poti do doma brez odpadkov. Osnovna maksima njene filozofije je pet zapovedi: zavrnemo, zmanjšamo, znova uporabimo, recikliramo in kompostiramo. Z zavrnitvijo poziva predvsem k zavračanju vsega, kar nam vsiljujejo, vključno z živili v embalaži. Zmanjšanje se nanaša na zmanjšanje tako potrošništva kot stvari, ki jih potrebujemo. To, kar imamo, lahko znova uporabimo, kar pa ostane, recikliramo ali kompostiramo. Bea Johnson trdi, da je nov življenjski stil njeni družini prinesel veliko radosti, predvsem pa bolj kakovostno življenje. Za nameček pa se je njihov družinski proračun za porabo zmanjšal za skoraj 40 odstotkov.

V tem kozarcu je ostanek luči, neki elektronski del, ki ga ni mogoče reciklirati. V njem je še tampon, ki ga je v njihovi kopalnici pustila gostja, ki ni vedela, da je njihov dom brez smeti. Bea Johnson ne uporablja ne tamponov ne vložkov, temveč menstrualno skodelico. V kozarcu so še brusni papir, vrvica starega silikona izza umivalnika, počen silikonski ovitek sinovega iphona in kos fotografskega papirja s fotografijo, ki jim jo vsako leto vztrajno pošilja le še ena družina. Vsem prijateljem in sorodnikom so namreč razložili, da ne želijo ne voščilnic ne daril. »Vem, da si ljudje mislijo, da odpadke skrivam in jih zakopljem na vrt,« se je zasmejala Bea Johnson in s prijetnim francoskim naglasom dejala: »Ne, res je, to je vse, kar je ostalo. Res pa je, da sem se morala za to pošteno potruditi.«

Novodobni hipiji srednjega razreda?

Živi v Kaliforniji, kamor je prišla kot francoska varuška, spoznala je moža in se tam ustalila. V knjigi Dom brez odpadkov opiše, kako je bila očarana nad ameriško, posebno nad kalifornijsko družbo. Z možem in dvema sinovoma so živeli lagodno življenje srednjega razreda. »Kadar je tašča prišla na obisk, sva šli nakupovat,« je dejala. Nato pa sta z možem ugotovila, da preveč časa preživita v avtomobilu na poti od doma do šole in krožkov otrok, na poti do dela in nakupovalnih centrov. Mož je sredi najhujše recesije dal odpoved in odprl svoje svetovalno podjetja, ona pa se je popolnoma posvetila temu, da bi njuna družina živela bolj kakovostno življenje. Najprej so prodali svojo veliko hišo in se za nekaj časa preselili v majhno najemniško stanovanje. Kar je pomenilo, da so živeli z veliko manj stvarmi, kot so jih imeli prej. »Ugotovili smo, da sploh ne potrebujemo toliko stvari. Ko smo se preselili v novo, od prve precej manjšo hišo, sem se znebila skoraj 80 odstotkov stvari, ki smo jih imeli,« je ponosno povedala in dodala, da je prodala tudi svoj zaročni prstan. In seveda kup oblek.

Šimen Zupančič in Zero Waste Home
Prostovoljna preprostost pomeni tudi življenje brez nepotrebnih predmetov.

Kam z robčkom s smrkljem?

Svoj življenjski stil opisuje kot prostovoljno preprostost in se kar malo huduje, če jo kdo primerja s hipiji ali če ji kdo oporeka, da je to pač trend s krivdo obremenjenega srednjega razreda zahodne civilizacije. »Ko je o našem življenju prvič pisal New York Times, so vsi mislili, da živimo v šotoru sredi gozda. Zato sem se odločila, da objavimo fotografije našega doma, in ljudje so nenadoma ugotovili, da živimo normalno, a preprosto življenje,« je dejala in dodala, da dom brez odpadkov ni trend, temveč nujnost. Večina Zemljanov, ki živijo v neprostovoljni preprostosti, bi verjetno z veseljem zamenjala z njeno prostovoljno izbiro.

»Razjezi me, če trdijo, da smo razvajeni srednjerazredniki, ki smo podlegli trendu. Vse to, o čemer govorim, in to, kako živimo, je le vračanje k predpotrošniškim osnovam. Večino stvari, ki jih zdaj delam jaz, so počeli še generacijo nazaj in so bile popolnoma normalne. To znanje smo pozabili, ker nam je potrošniška družba obljubljala lagodno življenje, če kupujemo izdelke,« je poudarila.

Šimen Zupančič
Bei Johnson meso in ribe v trgovini naložijo v od doma prinesene kozarčke. Tako se znebi embalaže.

Roko na srce, nam, ki se še spomnimo predpotrošniške dobe socialistične Jugoslavije, se bo večina njenih napotkov zdela znana, vključno s čudežnim čistilom, imenovanim kis. V marsikateri slovenski kuhinji se tudi še vedno najdejo krpe iz bombažnih vrečk pralnega praška ali pa so te vrečke še vedno odlična shramba za fižol. Spomin na babičin toaletni papir iz ovitkov agrumov je prav tako še kako živ. Za nas je bila to nuja, za Beo Johnson pa so tekstilni robčki namesto papirnatih izbira. »Zgodi se, da imam predavanje v srednji šoli, in učenci me vprašajo, kaj se potem zgodi z robci iz blaga, ko se vanje useknemo. Ko jim razložim, da jih operem, so zgroženi, češ da je to packarija. Odrasli so v družbi, v kateri so robci iz blaga pozabljeni, in nadomestili so jih papirnati robčki in brisače, le zato, da nam ustvarjajo potrebo po nakupovanju,« je razložila, prepričana, da je kupovanje papirnatih robčkov in brisač nepotrebno smetenje, poleg tega pa metanje denarja naravnost v smeti. A kljub različnim poskusom z vodo in časopisnim papirjem se je družina odločila, da bo vztrajala pri toaletnem papirju. »Če bi me danes poslušal moj ded, bi verjetno zavijal z očmi, saj razlagam stvari, ki so za večino ljudi v nasprotju s konceptom napredka,« se zamisli ob tem, da ji je njen francoski ded vedno govoril, da bo človeštvo žrtev svojega napredka.

Šimen Zupančič in Zero Waste Home
Bea Johnson je prepričana, da je njeni družini nov življenjski slog izboljšal kakovost življenja.

Francoska kljubovalnost potrošništvu

Svojega upiranja potrošništvu niti ne razume kot francoski résistance, upor: »Moja dejanja niso politično motivirana, čeprav v Evropi velikokrat slišim, da sem gotovo povezana s kakšno zeleno stranko. V Ameriki me tega še nihče ni vprašal, a to zato, ker v Ameriki nimamo zelene stranke. Dom brez odpadkov nima nič skupnega s politiko. Zemlja pripada vsem, ne le politikom, torej moramo zanjo skrbeti vsi.« Res pa je, da nasprotuje ameriškemu konceptu sveta brez odpadkov, ki zapoveduje pospešeno recikliranje. Njena ideja pa je manjša potrošnja in posledično manj odpadkov: »Kadar odmetavamo odpadke, to ne spremeni ničesar. Odločiti se moramo, da sploh ne trošimo ali da trošimo premišljeno.«

Šimen Zupančič in Zero Waste Home
V omari ima petnajst kosov oblačil, s katerimi se lahko obleče v 50 različnih kombinacij, primernih za vse priložnosti .

Ali pa da tako kot ona pokvarjene predmete, denimo pralni stroj, vedno pošlje nazaj proizvajalcem, češ, izdelali ste nekaj, kar se je po dveh letih pokvarilo, poskrbite zdaj za to. »Če bi vsi pošiljali izdelke nazaj proizvajalcem, verjemite, bi lahko dosegli spremembo,« je prepričana. Vse do lani se je v njenem letnem kozarcu smeti vedno znašla tudi plastificirana kartica največje ameriške zavarovalnice, ki so jim jo pošiljali dvakrat na leto. Nato jim je napisala pismo, češ, kozarec odpadkov z vašo plastificirano kartico kažem medijem, morebiti pa to za vas ni dobra reklama. In ne morete verjeti – zavarovalnica je res milijonom Američanov začela pošiljati sporočilo na kartonu. »To je glas, ki ga lahko slišijo,« je zatrdila.

Šimen Zupančič in Zero Waste Home

Nakupovanje s kozarcem v roki. Torej dom brez odpadkov lahko dosežemo z uporom potrošništvu in s prostovoljno preprostostjo. Z dodatkom kljubovalnosti. Bea Johnson denimo nakupuje brez plastičnih vrečk. Večino izdelkov kupi brez embalaže. Meso ji mesar stlači v steklen kozarec, v katerem doma shranjuje večino živil. Zato je fant hčere prevajalke Jane Lavtižar, ki je knjigo prevedla v slovenščino, ta stil nakupovanja in hranjenja zabavno poimenoval kozarčkanje. Bea v trgovinah v steklenice toči vse od pralnega sredstva do vina. Na mojo pripombo, češ, to pa res ni nič posebnega, saj živite ob dolini Napa, enem najbolj znanih vinorodnih območij na svetu, se namrdne: »Nasprotno, zelo smo se morali potruditi, da smo našli vinotoče, ker so v Napi vinogradniki preveč snobovski in trdijo, da je njihova zemlja predraga, da bi vino točili iz sodov.« Pač Francozinja. Zato v njenem domu največ reciklirajo vinske steklenice, ki jim jih prinesejo prijatelji. Poleg ovitka masla. »To je edina hrana, ki jo kupujemo zapakirano, saj v Ameriki drugače od Evrope ni mogoče kupiti masla brez ovitka,« se spet malo francosko namršči in doda: »Francozinja sem, ne morem živeti brez masla.« Nekaj časa ga je sicer izdelovala sama, a je doumela, da je bilo to res ekstremno, predvsem pa zelo drago. Kompromis je bil, da so našli maslo, ki je zavito le v papir in zapakirano v kartonasto škatlo, kar se lahko reciklira.

Drastično je še omejila uporabo čistil. Prizna, da je tudi ona nekoč poslušala nasvete, da denimo za čiščenje doma potrebuje veliko različnih čistil in protibakterijskih sredstev. A je v iskanju načina, kako zmanjšati količino odpadkov doma, odkrila tudi, da je večina teh izdelkov popolnoma nepotrebnih. »Zdaj vse očistim s kisom in vodo. Ne boste verjeli, zaradi tega nismo nič bolj bolni. Nasprotno – moj mož je prej imel kronično vnetje sinusov, ki je zdaj popolnoma izginilo,« Bea razlaga o svojem novem življenjskem slogu.

Šimen Zupančič in Zero Waste Home
Namesto množice različnih lepotil je svojo kozmetiko omejila na puder iz kakavovega prahu, doma narejeno maskaro in rdečilo iz rdeče pese.

Na moje veliko začudenje se je izkazalo, da njena družina nima vrta in ne živijo samozadostno. Razložila mi je, da je tako, ker imajo na sicer majhni posesti devet kalifornijskih hrastov, ki so nagnjeni k bolezni hrastova kap, še posebno če rastejo v zemlji, ki se zaliva. Zato so se odločili, da je bolje, da ohranijo drevesa. »Limone in začimbe gojimo na balkonu. A v resnici ne obžalujem, da nimam vrta, saj denar porabimo tako, da podpiramo lokalno gospodarstvo s kupovanjem zelenjave od tamkajšnjih kmetov,« me je potolažila. Kompost, ki so ga pridelali iz organskih odpadkov, so dajali na cvetje in limone, zdaj pa imajo mestne zabojnike za organske odpadke, tako da jih odlagajo tja. Predstava o velikem kompostnem kupu v kotu vrta, takem, kot je ob vsaki slovenski hiši, je v kalifornijskem domu Bee Johnson torej izpuhtela.

Šimen Zupančič in Zero Waste Home
Kje v Sloveniji kupovati brez embalaže 
Za pomoč tistim, ki se bodo odločili, da se podajo na pot življenja brez odpadkov, so Ekologi brez meja, ki so tudi nacionalni koordinator mednarodnega gibanja Zero Waste (nič odpadkov), pripravili interaktivni zemljevid Slovenije s trgovinami, kjer lahko kupite živila pa tudi kozmetiko brez embalaže. Zemljevid si lahko ogledate na spletni strani http://ebm.si/zw/dom/karta-trgovin/. V njihovi spletni trgovini Zelenci pa lahko kupite tudi v Sloveniji izdelane vrečke za večkratno uporabo, v katere v trgovinah lahko naložite sadje in zelenjavo. Če se seveda ne bi odločili za kozarce za vlaganje, tako kot Bea Johnson.

Ne glede na to, ali za njen življenjski slog menite, da je modna muha, hipijevstvo 21. stoletja ali nepotreben ekstrem, nikomur ne bi škodovalo, če bi se otresel vsaj nekaj spon potrošništva in si poenostavil življenje. Ob tem je Bea Johnson opozorila, da ni nujno, da vsi počnejo vse, kar počne ona. Pomembni so majhni koraki. »Mogoče ne bo vsem prijalo, da se od glave do pete umivajo s trdim milom. Meni to ustreza,« je dejala in se zasmejala, »ne umivam pa si las s sodo bikarbono in kisom, ker je mož dejal, da ni prav nič privlačno, če zvečer v postelji smrdim kot solatna polivka.«