Nenavaden pohodnik

Peš od Češke do Rima

uk
22. 10. 2016, 07.50
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

V Ljubljani se je pred nekaj dnevi prikazal precej nenavaden gost. Oblečen je bil v srednjeveška oblačila, če se malce pošalimo, obraz je imel pokrit s srednjeveško brado, obraz pa mu je prekrival velik nasmešek.

skupina Stik
Peš bo hodil vse do Rima, nato pa si obeta nove dogodivščine.

Skupaj bo prehodil več kot 1000 kilometrov.

Po določenem času smo izvedeli, da gre za Karla Sykoro, ki je prišel iz Češke, natančneje iz mesta Velehrad. Seveda ni nič nenavadnega, da smo v Ljubljani srečali popotnika iz Češke, kar je predvsem nenavadno, je to, da se je Karel iz Velehrada odpravil peš. Da je prišel do Ljubljane, je moral neutrudni Karel prehoditi več kot 800 kilometrov in mnogo jih je naredil prek gozdov, hribov in gora. Naj še enkrat spomnimo, da je oblečen v srednjeveška romarska oblačila, kar naredi njegov podvig še bolj pogumen.

»Namen mojega podviga je povezati dve romarski točki oziroma mesti – Velehrad na Moravi (Češka) in Rim, in to po poti prek slovanskih dežel, koliko jih je pač vmes: Češka, Slovaška in Slovenija. In celo pot opraviti v opravi in z opremo, ki je rekonstrukcija opreme romarjev iz 10. stoletja. Tako bom vse predmete in sebe samega podvrgel preizkusu, hkrati pa je nadaljevanje moje osebne, duhovne poti,« nam je zaupal Karel. 

skupina Stik
Karel je do Ljubljane prišel peš in to le v srednjeveški opravi.

Zakaj se je odločil za tak podvig

Projekt se je zgodil kar nekako sam od sebe. »Na začetku je bila samo ideja o poti, pozneje še odločitev, da bo šlo za rekonstrukcijo srednjeveške romarske poti in zanimanje drugih … in tako je iz tega zrasel projekt, ki je prek družbenih omrežij postal javen. Pri tem mi pomaga kolega Tomaš Vlasaty iz naše skupine žive zgodovine Marobud. Ko sem se odločil, da svoja potovanja začnem z romanjem, sem prvo premišljeval o poti v Santiago de Compostela. Toda kmalu sem ugotovil, da gredo tja vsi. Samo da sem omenil pot, je že skoraj vsak razlagal, da je bil že tam, ali njegov kolega, ali da se prav zdaj odpravlja – prava epidemija romanja. Tako da sem iskal kakšno drugo zanimivo romarsko točko ter se odločil za Rim in pot do groba svetega Petra.«

Nobenih problemov

skupina Stik
S seboj ima tudi nož, ki je replika srednjeveškega orodja.

»Lahko rečem, da sem imel težave le z opremo. Ta se sproti obrablja, in ker je izpostavljena vsakodnevni uporabi, tudi uničuje. Popravljal sem že nahrbtnik, šival in krpal oblačila … Del poti sem šel bos, toda v Sarvarju (Madžarska) sem imel noge že opraskane do krvi. Zaradi tega sem obul moje stare ročne izdelane usnjene čevlje, ki pa so zdržale le do Murske Sobote. Občasno nagaja tudi vreme, vendar to ne jemljem kot težavo, vreme je, kakršno pač je, na to ne moreš vplivati.« Tako je svoje potovanje do zdaj opisal Karel, ki je povedal, da je imel na poti z ljudmi samo dobre izkušnje.

In kaj naredi, ko se mu obleka in ostala oprema popolnoma uničita? »Nabavim novo. Kupil sem že čevlje, in če se mi bo še karkoli uničilo, bom primoran nabaviti sodobno nadomestilo, ker po poti ni mogoče dobiti replik srednjeveških izdelkov. Kolegi iz Skupine Stik so mi sicer ponudili svoje, slovanske čevlje, ampak kdo bi vse to nosil s sabo …«

skupina Stik
Na poti je obiskal slovenske arheologe iz Skupine Stik in Arheofakt.

Denar, hrana in prenočišče

skupina Stik
Vsa njegova oprema je taka, kot so jo imeli v srednjem veku.

Karel na svoji poti živi skromno, kot so to počeli romarji pred stoletji. »Za začetek sem pred potjo zamenjal 100 evrov (na Češkem še zmeraj uporabljamo češke korone), s sabo imam bančno kartico, tako da težko točno rečem, koliko imam oziroma koliko sem zapravil. Kot sem že omenil, sem na poti kupil čevlje, pa tudi 'power bank' za telefon, da ne ostanem brez navigacije in povezave s svetom. Imam prihranjen denar in vem, da bom s tem prišel do konca poti.«

Hrano kupi sproti v trgovinah, občasno pa dobi kakšen obrok od prijaznih ljudi. »Uporabljam tudi darove zemlje, po kateri hodim – pobiram jabolka, hruške ali kje utrgam kako grozdje. Kar zadeva spanje, sem skupaj s tem postankom v Ljubljani do zdaj le štirikrat spal pod streho. S sabo imam srednjeveško opremo za kampiranje (platneno šotorsko krilo, volnene odeje in spodnje perilo) in spim pod milim nebom, kjer pač pride – v gozdu, na travniku. To je tudi vsakdanji izziv, kje bom našel prostor za spanje.«