Vse do konca sedemdesetih let nam je lakrimologija lahko ponudila več vprašanj kot odgovorov. Dolgo je veljalo prepričanje, da je jokanje ena od človeških lastnosti, saj edino človek z izločanjem solz pokaže svoja čustva, torej so solze in čustva v medsebojni povezavi. Jokam, torej sem!
MANJ SOLZ, KRAJŠE ŽIVLJENJE
Veliko ljudi pozablja na solze glede na sliko o osebi, ki jo želijo predstaviti javnosti. Zdi se neprimerno, če odrasli jokajo – posebno moški. Torej želimo prav to, po čemer se razlikujemo od drugih živih bitij, skriti, zato lahko zbolimo, ne samo psihično, ampak celo fizično. Od otroštva se učimo, da pred drugimi skrivamo solze, in to počnemo tako uspešno, da na koncu celo sami ne razumemo lastnih občutkov. Posebno moški ne opazijo, da so pogosto žalostni in bi radi jokali. In to je cena, ki jo plačajo v obliki raznih stresnih obolenj, saj to pomeni zatajiti naravo ali jo izzivati. Tako so moški veliko bolj nagnjeni k rani na želodcu, za katero je dokazano, da se pri moških pojavlja pogosteje kot pri ženskah.
V Ameriki so pred časom izvedli anketo z nekaj sto prostovoljci, ki so pisali »dnevnik jokanja«. V roku enega meseca ni potočila solze več kot polovica moških, medtem ko je bilo tovrstnih žensk le šest odstotkov. Če pa je bil proces jokanja sprožen, sta oba spola jokala enako dolgo – približno šest minut. Najugodnejši čas za jokanje je bil med 19. in 22. uro. Kot vzrok joka je 40 odstotkov žensk navedlo skrhane medsebojne odnose, 27 odstotkov pa filme in televizijske oddaje, pri moških je bil ta odstotek izravnan.
Najpomembnejši rezultat raziskave pa je bil, da je 85 odstotkov žensk in 73 odstotkov moških potrdilo, da so se po joku počutili mnogo bolje. Zato so strokovnjaki postavili tezo, da z jokanjem človek izloča škodljive kemikalije, ki se tvorijo v telesu ob čustveni obremenitvi.
Jok lahko torej primerjamo s praznjenjem črevesja, mokrenjem ali znojenjem. Ljudje, ki se emocionalno ne razbremenijo, lahko torej dobijo rano na želodcu in dvanajsterniku.
KEMIJSKA ANALIZA ČUSTEV
Biokemijska sestava solz se razlikuje glede na vzrok jokanja, ali je to posledica čustev ali pa zunanjih dražljajev (rezanje čebule). Emocionalne solze vsebujejo za 24 odstotkov več beljakovin. V obeh vrstah solz pa je prisoten hormon prolaktin, za katerega je značilno, da nastaja v času stresne situacije.
Zdravniki še vedno analizirajo razne fiziološke tekočine, da bi ugotovili bolezensko stanje, lakrimologi pa so prepričani, da ni daleč čas, ko bodo za diagnosticiranje bolezni analizirali tudi solze. Predvsem bodo postale ozdravljive razne psihične bolezni, saj bo analiza solz pokazala materijo, ki opredeljuje človeška čustva.
NEVARNO ZADRŽEVANJE ČUSTEV
Vse to brez dvoma kaže, da je napačno ali celo nevarno zadrževati čustvene reakcije in jih dušiti v sebi. Jok ali smeh, potreba po čustvenem izražanju pred drugimi ljudmi, je povsem normalna in naravna reakcija vsakega človeka. Raziskave kažejo, da tihi in vase zaprti ljudje pogosteje obolevajo od tistih zgovornejših. Kdor verjame, da je molk zlato, in ne izraža svojih čustev, proizvaja hormone, ki slabijo splošno odpornost telesa. V prvi vrsti to velja predvsem za moške, ki jim čustva nekako ne gredo z jezika. Tako molčanje zahteva velik napor, izziva glavobole, rano na želodcu, bolezni srca, lahko celo raka. Pomirjujoče stanje, ki nastopi po tem, ko nekdo odpre svojo dušo in razkrije svoje težave, je že dolgo poznano – nekoč spovednica, danes ordinacija psihoterapevta –, zdaj pa imamo celo znanstvene dokaze. (sam, foto: Dreamstime)
