Zanimivosti

Test: Kamere za posebne priložnosti

Moj mikro
9. 5. 2015, 11.15
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Kamere so največja žrtev priljubljenosti fotografiranja in snemanja s pametnimi telefoni. A so še vedno uporabne, ko je pomembna kakovost ali velika povečava. Ali pa, ko želimo posneti adrenalina polno doživetje.

Moj Mikro

Nekoč priljubljene videokamere manj kupujemo, saj je videoposnetke lažje posneti s pametnim telefonom, ki ga ima večina od nas ves čas v žepu. Kamere so večje, zato jih ne nosimo vedno s seboj. Po drugi strani pa kakovosti posnetka kamere ne moremo primerjati s posnetkom telefona, pa čeprav oba snemata v ločljivosti HD.

Tako kot pri fotoaparatih je tudi pri kamerah kakovost pogojena z optičnim sistemom. Tu je glavna prednost kamer, ki jim še vedno daje uporabnost v specifičnih zahtevah. Kot je snemanje nastopa nadobudne glasbene skupine v slabših svetlobnih razmerah ali snemanje smučarjevega treninga, kjer pride do izraza velika povečava. Trener posname smučanje otroka, ki ga skupaj z njim pozneje analizira.

V roke nam je prišla kamera višjega cenovnega razreda Sony HDR-CX900E. Nismo je preizkusili sami, temveč smo jo dali v preizkus ljubiteljskemu snemalcu, ki redno snema s kamero, vendar uporablja kamero nižjega cenovnega razreda. Ugotovitve so zato toliko bolj zanimive. Sistem leč (objektiv Carl Zeiss) je odličen, dolgoživost baterije pa ne odstopa mnogo od zmogljivosti baterij cenejših kamer.

Čeprav je kamera višjega cenovnega razreda, ima v slabših svetlobnih pogojih podobne težave. Zrnast posnetek in počasno prilagajanje na spremembe v kadru. Glede na cenovni razred kamere smo pričakovali višjo odzivnost, kadar je vključeno samodejno ostrenje. Kamera občasno porabi tudi med tremi in osmimi sekundami za prilagoditev ostrine. Boljša pa je ergonomija uporabe z velikim koleščkom (vrteči se gumb) in pripadajočim gumbom za spreminjanje fokusa in povečave ter malim za spreminjanje zaslonke, nastavitev ISO-ja in podobnih nastavitev. Snemanje z ročnim prilagajanjem nastavitev je enostavnejše.

Pri kameri smo opazili tudi banalne stvari, ki bi bile lahko narejene bolje. Pokrovček objektiva bi lahko bil pripet z vrvico na telo kamere, pašček za nošenje pa bi bil lahko kakovostnejši in bolj robusten. Prav tako lahko moti, da pomnilniške kartice ni mogoče vzeti iz kamere, ne da bi to prižgali. Da pridemo do njenega ležišča, moramo premakniti zaslon v položaj za snemanje ali izvleči optično iskalo (okular), s tem pa kamero tudi prižgemo. Nekaterim je to všeč, spet drugi pogrešajo gumb za prižiganje in ugašanje. Pripeti se lahko, da zapremo zaslon, okularja pa ne pritisnemo dovolj globoko v njegovo ležišče, zaradi česar ostane kamera prižgana.

GoPro Hero4 Black in Silver

Kar je bil pred leti Flip, je danes GoPro. Praktično ni športnega navdušenca, ki ne bi poznal te znamke, posnetki, narejeni z njihovimi kamerami, pa so tako rekoč legendarni. Ste si ogledali posnetek »leteče« veverice oziroma skakalca s pečin? No, kamera, pritrjena na njegovo čelado ali roko, je bila skoraj zagotovo GoPro. Deskar, ki lovi tunel v valu? GoPro. In še marsikaj drugega bi se našlo. Od prve različice do zadnje, ki smo jo preizkusili, se je spremenilo marsikaj. Ločljivost pri modelu Black je narasla na 4K pri 30, 25 in 24 posnetkih na sekundo, polno HD-ločljivost zna zajemati do 120 posnetkov na sekundo, ločljivost fotoaparata je 12 milijonov točk in model Silver je dobil vgrajen LCD-zaslon, občutljiv na dotik. Z novima modeloma je GoPro stopil ogromen korak naprej, in če je Black namenjen zahtevnejšim uporabnikom, je Silver zanimiv tudi za fotografe, saj LCD-zaslon močno olajša delo. Poleg tega ima kar nekaj zanimivih možnosti zajema, od 30 posnetkov v eni sekundi do 10 posnetkov v dveh sekundah, točkovno merjenje, nočni način in še kaj bi se našlo. Seveda ni fotoaparat, tudi kakovost slike pri višjih občutljivostih malo zaostaja za kompakti, a še vedno dobite zelo spodoben in uporaben rezultat. Omeniti velja še odlično aplikacijo, s pomočjo katere nadzorujemo napravo in vse nastavitve. Seveda se primerjava med GoPro Hero4 in Ricohom WG-M1 ponuja kar sama, saj sta si napravi dokaj podobni. Ricoh je pri možnostih dokaj oskubljen, če ga primerjamo z GoPro-jem, nima snemanja videa nad ločljivostjo HD, tudi fotografski del je slabši, da o aplikaciji niti ne govorimo. Je dokaj počasna, povezava pa zelo nestabilna. Na Ricohovi strani je že omenjena cena, a če želite iz naprave iztisniti več, potem je GoPro zanesljivejša izbira kljub krepko višji ceni.