Niso pa vsi tamkajšnji menihi tako imenovani tendai-šu oziroma maratonski menihi, saj jih le nekaj dobi dovoljenje, da sodelujejo v »tisočdnevnem izzivu«, enem od najbolj napornih duhovnih izzivov na svetu. Preizkus, ki traja sedem let, vključuje hojo na razdalji, primerljivi s pohodom okrog sveta. Tako se menih med preizkušanjem svojih telesnih in duševnih vzdržljivosti odpravi na potovanje v čast Fudi-Myo-oja, osrednjega božanstva Tendaijev, in obišče več njemu posvečenih templjev na gori Hiei – ta velja za eno od treh najbolj svetih krajev na Japonskem.

Menihi
Ta romanja so torej izziv izbrancev, ki morajo tako prečiti razdalje enakovredne tisočim maratonom, kar se zdi domala neizvedljivo. Razdalj se lotevajo z zelo specifičnim tempom, saj ne tečejo, a običajnemu človeku ne bi preostalo drugega, če bi se jih odločil dohajati. Vendar pa hoja ne sme biti prehitra, sicer bi izčrpanost nastopila prehitro. Za te menihe hoja predstavlja meditacijo – sredstvo, s katerim dosežejo duhovni cilj. Pomembna je drža, saj imajo ves čas zravnan hrbet, zaradi česar se njihova edinstvena pokrivala bore malo premikajo, četudi prečijo neraven teren.

»Česar se lotite danes, danes tudi končajte. Jutri je nov svet.« 

Prvo, drugo in tretje leto

Menihi v prvih treh letih izziva prehodijo med 30 in 40 kilometrov sto dni zapored, ne glede na vremenske pogoje.

Četrto in peto leto

V četrtem in petem letu število romarskih dni naraste na dvesto. Med hojo se morajo ustavljati na določenih krajih, kjer ponavljajo mantre in molijo. Takih krajev je več kot 250, povečini pa gre za slapove, rečice, sveta drevesa, vodnjake, izvire, kamnite podobe, templje ali svetišča. Njihova noša je skromna: belo ogrinjalo, značilno pokrivalo, nogavice in slamnati sandali. S seboj nosijo pohodniško palico in svetilko. Kadar dežuje, ponosijo več parov sandalov na dan. Pot je namreč tako naporna, da so jo poimenovali »hodeči pekel«. Nič nenavadnega torej, da se morajo menihi med romanjem soočiti s številnimi preglavicami, a le malokaj jih lahko odvrne od zastavljenega cilja. V petem letu sledi poseben post, ko devet dni zapored ponavljajo posebno mantro. Takrat ne jedo, pijejo ali spijo. Dovoljeno jim je le, da se ob dveh ponoči odpravijo po vodo do bližnjega vodnjaka, kar se smatra za daritev prej omenjenemu božanstvu. Nadalje smejo dnevno le požirek vode, katerega pa morajo nemudoma izpljuniti. V isti količini. Post menihe tako oslabi, da potrebujejo na zadnji dan pomoč na poti do vodnjaka– 15 minut dolgi pohod tako postane enourna avantura, menihi pa se znajdejo na robu smrti. Izgubijo razum in občutek za čas, pokonci pa naj bi jih držala le vera v Fudi-Myo-oja.

Post menihe tako oslabi, da potrebujejo na zadnji dan pomoč na poti do vodnjaka– 15 minut dolgi pohod tako postane enourna avantura, menihi pa se znajdejo na robu smrti. Izgubijo razum in občutek za čas, pokonci pa naj bi jih držala le vera v Fudi-Myo-oja.

Šesto in sedmo leto

V šestem letu sto dni zapored na dan prehodijo 60 kilometrov, v sedmem 84. Zadnji del izziva sestoji iz 30- do 40-kilometrskih etap, trajajočih sto dni.

Le 50

Celotna izkušnja tisoč dni trajajočega izziva je tako naporna, da jo je od leta 1585, ko se je tradicija začela, pa do sedaj uspelo zaključiti le 50 menihov. Več jih je tudi podleglo v ekstremnem iskanju razsvetljenstva – ko se namreč menih enkrat poda na izziv, tega ne sme prekiniti pod nobenimi pogoji. S seboj celo nosijo vrv in bodalo za slučaj, da jim ne bi uspelo – tisti, ki preizkušnjo opravijo, pa postanejo živeča božanstva. Eden najbolj znameniti je bil Yusai Sakai (1926-2013), ki je izziv opravil dvakrat. Njegov nauk? »Česar se lotite danes, danes tudi končajte. Jutri je nov svet.«