Še več – posledične finančne izgube naj bi se do 2050 povečale za 500 odstotkov.
Večji del tveganja v poročilu pripisujejo človeškemu faktorju. Dve tretjini naj bi bili posledica nadaljnjega razvoja infrastrukture, vključno s stavbami. Ker bo tudi ta v porastu, bo to pomenilo več izpostavljenosti poplavam. Ena tretjina pa odpade na klimatske spremembe.
Model porasta temelji na mesečnem odvajanju vode iz rek porečij širom Evrope. Količino strokovnjaki razumejo kot glasnico katastrofe oziroma v tem primeru množičnih poplav, saj so vrhunci pretokov različnih porečij skladni neglede na državne meje. Dosedanje ocene tveganja so namreč vsako porečje smatrale za neodvisno, četudi ti odgovarjajo atmosferskim vzorcem, ki na širša območja prinašajo poplave in suše.
Lanskoletne poplave so naredili za 12 milijard evrov škode.
Sopostavitev klimatskih sprememb in finančnih modelov je pokazala, da bi, sodeč po izgubah med leti 2000 in 2012, te do leta 2050 zaradi poplav letno terjale 23, 5 milijard evrov. V obzir je namreč treba vzeti, da naj bi se verjetnost ekstremnih pojavov, kot so bile lanskoletne poplave – stale naj bi 12 milijard evrov – podvojila. To pomeni, da bi se v takšnih razsežnostih lahko do leta 2050 pojavljale vsakih deset let.
Navajajo tudi varnostne ukrepe, denimo premične prekate na ogroženih območjih, ki bi stali okrog 1,75 milijarde evrov, a bi Evropi do leta 2050 letno prihranili 7 milijard.
Izpostavljajo pa poenotene finančne zaščite, denimo ugodne davčne režime, ki bi omogočili znatnejša izplačila, ali pa obvezno zavarovanje proti poplavam na ogroženih območjih. Če bi polovica izgub bila zavarovanih (trenutno menda 30%), bi prihranili 10 milijard evrov. A kot poudarjajo, bo za pravo rešitev ključno sodelovanje narodov.
