Skrivnosten dogodek iz leta 1257 je bil tako obsežen, da je mogoče njegove kemične sledi najti v ledu tako Arktike in Antarktike, evropska srednjeveška besedila pa govorijo o nenadni ohladitvi podnebja in neuspešnih letinah. Mednarodna skupina raziskovalcev sumi ognjenik Samalas na indonezijskem otoku Lombok. Danes je od vulkana ostalo le še velikansko kratersko jezero.
Izbruh leta 1257 so prej povezovali z vulkani v Mehiki, Ekvadorju in na Novi Zelandiji, vendar pa po besedah raziskovalcev ti niso zadostili vsem pogojem. Iz raziskave je razvidno, da je ognjenik izločil tudi do 40 kubičnih kilometrov kamenja in pepela, najbolj fin material naj bi dosegel višine tudi do 40 kilometrov. Kako tudi ne, če pa je material potoval po vsej obli v količini, kot jo je mogoče razločiti iz plasti ledu na Grenlandiji in Antarktiki.
Kot pravijo raziskovalci, naj bi bile posledice za ozračje zelo velike. Srednjeveška besedila opisujejo porazne vremenske razmere poleti naslednjega leta, torej 1258. Bilo naj bi hladno s stalnim dežjem, kar je povzročilo številne poplave.
