Zanimivosti

Pozabljene londonske junakinje

J. P.
18. 7. 2013, 22.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Londonski most Waterloo so med drugo svetovno vojno večinoma obnavljale ženske, ki pa so bile ob odprtju leta 1945 spregledane.

Wikipedia
Most Waterloo oziroma 'Damski most'

Zgodovinarka Christine Wall in filmar Karen Livesey v dokumentarcu 'The Ladies Bridge' razkrivata razlog, da je bil trud žensk med vojno tako spregledan.

Za obnovo je bilo najeto gradbeno podjetje Petra Linda. Menedžer podjetja, Peter Mandell, je dejal: »Težava z arhivi Petra Linda je, da so ob prekinitvi delovanja podjetja, proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, mnogi hoteli spominke na svoj čas z njim, zato so si preprosto postregli z vsem, kar je bilo na voljo.«

Tako naj ne bi šlo za neko skrivno zaroto, ki bi botrovala ženskim neprepoznanim zaslugam – arhiv naj bi bil preprosto izgubljen.

Tako naj ne bi šlo za neko skrivno zaroto, ki bi botrovala ženskim neprepoznanim zaslugam – arhiv naj bi bil preprosto izgubljen. Sedaj ga poskušajo ponovno zbrati in delavke počastiti s plaketo na mostu. V času, ko so bili moški vpoklicani v boj, so morale ženske poprijeti za vsako delo.

Tako je leta 1944 v Veliki Britaniji v gradbeništvu delalo 25.000 žensk, četudi so vedele, da bodo plačane manj kot moški in da bodo ob koncu vojne izgubile delo. Čeprav ne obstaja nič fotografskega oziroma pisnega gradiva o ženski obnovi mostu, pa zgodbo o 'damskem mostu' pri življenju ohranjajo vodiči, ki turiste vozijo po reki Temzi.

Edini most na Temzi, ki so ga nemški bombniki med drugo svetovno vojno poškodovali.

Delna otvoritev edinega mostu na Temzi, ki so ga nemški bombniki med drugo svetovno vojno poškodovali, se je sicer zgodila že leta 1942, a prave slovesnosti zaradi vojnega časa pač ni bilo.

Ta se je zgodila šele decembra leta 1945, ko se je poslanec delavske stranke Herbert Morrisso zahvalil moškim, ki so obnavljali most, ob tem pa popolnoma spregledal večinoma ženski trud. »Možje, ki so gradili most Waterloo, so srečni možje. Vedo, da četudi bodo njihova imena morda pozabljena, bo njihovo delo ponos Londona.«