Zanimivosti

Kam so izginili ljudje iz Sahare?

J. P.
29. 6. 2013, 07.30
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Žareče peščine Sahare v osrednji Afriki, danes skoraj oropane življenja, so bile pred nekaj tisoč leti morda dom zgodnje človeške civilizacije.

Wikipedia
Nesojena posušena zibelka civilizacije

Šele v zadnjih letih se sestavlja podoba ljudi, ki so živeli v danes izgubljeni pokrajini, njihova zgodba pa počasi vstaja iz peska.

Nekoč plodna zemlja obilnih deževij in kristalnih jezer se je v malo več kot 10.000 letih izsušila do te mere, da danes spominja na Mars. 

Širine peščenega morja danes prišlekom ne izkazujejo naklonjenosti. A ni bilo vedno tako, o čemer pričajo ogromne freske paleolitske umetnosti, datirane vsaj deset tisoč let v preteklost. Te upodabljajo vse, od živali do oblačil, ki so jih ljudje nosili med vaškimi obredi. Ljudje so pogosto upodobljeni z izrazito okroglimi glavami, kar strokovnjaki izpostavljajo kot prepoznavnost saharskega sloga, zato tovrstne upodobitve pripisujejo ljudstvom podobnih kulturnih izvorov. Opazen je razvoj slik – razvidna je prefinjenost, na njih pa so upodobljeni ljudje z orodji iz bronaste dobe, ki jezdijo konje in uporabljajo glinene vrče.

Wikipedia

Nekateri znanstveniki pravijo, da je bila sprememba nenadna – v zgolj enem stoletju naj bi bujno rastje in gladine jezer postali preteče saharske sipine.

Kaj se je zgodilo z njimi? Nemški arheolog Stefan Kröpelin in njegova skupina se je več desetletij odpravljala v neraziskane dele puščave po sledove. Tako so odkrili pokazatelje stanja Sahare izpred tisoče let: v suhih dolinah so našli lupine in ribje kosti, drugod ostanke dreves in sledove cvetnega prahu. Skratka, zgodovino regionalnih klimatskih sprememb.

Nekoč plodna zemlja obilnih deževij in kristalnih jezer se je v malo več kot 10.000 letih izsušila do te mere, da danes spominja na Mars. Deževje se je umaknilo in ljudje so mu sledili. Po dolgemu sušnem obdobju zadnje ledene dobe so okrog 10.000 pr. n. št. Saharo zajeli monsuni. Območje je postalo travnata savana, bogata z užitnim rastjem in življem, in ljudje so od Nila prišli globoko v vzhodno Saharo.

Wikipedia

Tri tisoč let za tem so se monsuni omilili in ljudje so si utrli pot na jug. Monsuni so se dokončno osušili okrog 5300 pr. n. št. in ljudje so se znova strnili ob Nilu. Nekateri znanstveniki pravijo, da je bila sprememba nenadna – v zgolj enem stoletju naj bi bujno rastje in gladine jezer postali preteče saharske sipine.

A Kröpelin meni, da je šlo za obdobje več stoletij, kar utemeljuje z vzorci usedlin iz jezera v Čadu. Rastje naj bi odmrlo počasi, spremembe v ozračju pa naj bi nastopile zlagoma, kar je ljudem omogočilo, da se pravočasno vrnejo na bregove Nila, kjer je nato vzniknila egipčanska civilizacija.

Da so primerki prve človeške civilizacije vzniknili v nedrjih Sahare, ne more biti daleč od resnice – civilizacija, ki se je izgubila med zrni časa saharskih sipin.