Majcene coqui žabe se morda zdijo neškodljive, saj niso večje od kovanca, a ko pade noč na havajsko otočje, prično terorizirati okoliško prebivalstvo s svojimi neizprosnimi paritvenimi klici. Zato so prebivalci lahko hvaležni za šepetalca žabam Keevina Meenamija, ki očitno govori njihov jezik, saj lahko pritegne samice, ko jih ni mogoče več prenašati.
Hrup, ki ga povzročajo žabe, je menda tako neznosen, da je od havajskega otočja odvrnil številne turiste in kupce. Žabe so na Havaje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prihajale kot slepe potnice na raznih tovornih ladjah iz Portorika. Ker nimajo naravnih sovražnikov, se lahko nemoteno množično razmnožujejo, zatiralskim skupinam pa se uspešno izogibajo s kamufliranjem – obarvajo se lahko rastju primerno.
Leta 2004 so jim oblasti napovedale vojno z vrsto načrtov za njihovo dokončno iztrebljenje. Šest let pozneje so oznanili, da ni v njihovi moč niti omejiti njihove populacije, kaj šele to dokončno uničiti.
Žabe se menda iz največjega otoka Hawaii, znanega tudi kot »veliki otok«, selijo na okoliške, zato skušajo oblasti preprečiti, da bi zavzele tudi Oahu, najbolj poseljen havajski otok.
Keevin Meenami pa lahko njihov paritveni klic posnema s takšno natančnostjo, da se samice nanj odzovejo in pridejo iz svojih skrivališč. Lovi jih s tubo, napeljano v plastenko, nato pa jih odnese v velikanski terarij v njegovi pisarni.
V manjših številkah je coqui žabe še mogoče nadzirati, saj pritegnejo pozornost s svojimi glasnimi paritvenimi klici. Obstaja pa bojazen, da bodo našle pot v gore Koolau ali pa Waianae, kjer nihče ne bo prijavil njihove prisotnosti in se bodo lahko razmnoževale v miru. Če se to zgodi, jih ne bo mogoče več zaustaviti pri njihovem osvajanju havajskega otočja.
V domačem Portoriku veljajo za nekakšne maskote, njihovo oglašanje pa za melodično, vendar pa tam njihovo število upada zaradi krčenja njihovega življenjskega prostora, klimatskih sprememb in onesnaženja
