Nadalje je iz novih raziskav razvidno tudi, da nezmožnost odziva na očesni stik pri slepih starših ne vpliva na razvoj njihovih otrok, kot naj bi pomanjkanje očesnega stika vplivalo na razvoj otrock iz sirotišnic. Ravno nasprotno: kot se izkaže, naj bi razgibano komuniciranje otrok tako s slepimi starši kot s tistimi, ki lahko vidijo, okrepilo vizualno pozornost najmlajših.

Znano je, da naj bi otroci bili izredno prilagodljivi različnim oblikam sporazumevanja. Prejšnje raziskave so pokazale, da naj bi otroci v sirotišnicah zaradi pomanjkanja očesnega stika in družbenih stikov trpeli težave v razvoju.

Da bi razumeli, kako očesni stik vpliva na otroke slepih staršev, so raziskovalci dojenčke razdelili v dve skupine. V prvi je bilo pet dojenčkov s slepo materjo in slabovidnim očetov, v drugi pa pet s starši z normalnim vidom. Raziskovalci so nato obema skupinama predvajali posnetek ljudi, nato pa primerjali poglede obeh skupin. Obe skupini so ocenili dvakrat. Prvič, ko so bili starosti med šestimi in desetimi meseci; drugič, ko so bili stari med dvanajst in petnajst meseci.

Otroci slepih mater se niso odrezali nič slabše, boljši pa so bili pri testih vizualne pozornosti in spomina.

Ta pojav naj bi bil podoben fenomenu otrok iz dvojezičnih družin, ki prav tako premorejo povišano vizualno pozornost.