Leta 1964 sta dva avstralska znanstvenika, Isabel Joy Bear in R.G. Thomas, pričela z raziskovanjem arome dežja. Skovala sta oznako »petrichor«, ki sestoji iz dveh grških korenov: petra (kamen) in ichor (kri bogov).
Dokazala sta, da je eden izmed osrednjih vzrokov za značilni vonj dežja mešanica olj, ki jih izločajo nekatere rastline v sušnih obdobjih. Ko po sušnem obdobju nastopni deževno obdobje, se spojine iz olj, ki se nabirajo na suhem kamenju in prsti, zmešajo in sprostijo v zrak.
Dvojica je opazila tudi, da olja zavirajo kalitev semen – olja naj bi rastline proizvajale načrtno, da bi zmanjšale konkurenco za redke zaloge vode v bolj sušnih obdobjih. Ta leteča olja se nato združijo z drugimi spojinami, kar pomeni značilni vonj dežja. V vlažnih, pogozdenih območjih je pogosta spojina geosmin – kemikalija, ki jo proizvajajo bakterije, živeče v prsti, imenovane aktinomicete.
Te izločajo spojine, ko proizvajajo spore, nato pa padajoči dež te spore dviguje v zrak, vlažni zrak pa širi vonj. Bakterije uspevajo v vlažnih razmerah, spore pa proizvajajo v sušnih obdobjih, zato je geosmin najbolj izrazit ob prvem deževju, ko je zaloga spor največja.
