Zanimivosti

Včasih se počutim bedasto, da še živim

Mojca Vakselj
6. 4. 2013, 08.01
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Pesnica, publicistka, strastna kadilka, igralka, pevka, glasna zagovornica svojih stališč in še bi lahko naštevali.

Grega Gulin

Svetlana Makarovič nedvomno ni ženska, ki bi se trudila ugajati ljudem, a ravno to jo dela tako zelo posebno in privlačno. Samosvojost jo hkrati povezuje tudi z mačkami, ki veljajo za njeno najljubšo družbo. »Ker si same izberejo, koga bodo imele rade in jih v nič ne moreš prisliti,« pravi ponosna umetnica, ki na svet okoli sebe še danes gleda skozi mačje oči.

Veljate za slovensko umetnico  z največ objavljenimi deli, vaš opus jih namreč obsega kar 300. Kaj bi ob tem sporočili vsem tistim umentikom, ki se kar naprej izgovarjajo na umetniške blokade?

Nimam jim kaj reči. Moj svet je moj svet, njihov svet je njihov. Ne vtikam se v druge avtorje. Če se mi zdi kaj trapasto, to obdržim zase, oziroma včasih se z najožjimi prijatelji komu nasmejimo. Sicer pa drugih literatov v javnosti ne kritiziram, ker se mi to ne zdi pošteno.

Zato pa radi kritizirate plošne razmere v slovenski družbi ...

To pa ja. Včasih je situacija tako zagatna in tako smrdi, da se pred njo več ne morem umakniti in takrat grem frontalno naprej in izrečem, kar mislim. Ob tem se mi velikokrat zgodi, da sem obtožena sovražnega govora, od ljudi, ki nimajo pojma kaj to sploh je. Jaz vedno povem le svoje stališče, nikoli pa nikogar ne ščuvam, naj se mi pridruži. Svoje stališče pa imam in ga imam pravico povedati. Ne priznavam časa v katerem ne smeš povedati, kaj si misliš, ampak bi moral kar naprej nekoga hvaliti. Tako je bilo tudi zdaj ob menjavi vlade. Zakaj se tako zahvaljujejo prejšnji vladi? Če je res tako dobro delala, potem nima smisla, da se je sploh zamenjala, kajne? Ne razumem, zakaj je to potrebno. Morda v politiki veljajo druga pravila, a jaz nisem politik in zato ni potrebe, da bi bila vsem všeč.

Nekoč ste rekli, da se vsaka umetnina rodi iz žalosti. Nikoli niste ustvarjali iz veselja?

Vedno sem ustvarjala z veseljem. A že  'igračkst tekst, kot je recimo tisti o škratu Kuzma, je nastal iz mojih izkušenj z ljudmi, s svetom. Tudi jaz sem bila nekoč  mali škrat, ki je večkrat kaj ušpičil in bil za to tudi strogo sankcioniran. Z leti sem ravno zaradi sankcij včasih iz trme še z večjim veseljem kaj ušpičila.

Že od otroštva ste bili zelo samosvoji. Bi rekli, da ste se taki rodili, ali vas je v to prisililo življenje?

Nimam pojma v resnici. Velikokrat sem od staršev slišala, da je v meni hudičevo seme. Ko sem se gledala v ogledalo so me recimo opozarjali: Le glej se, bo hudič skočil ven! Imela sem pač zelo starokopitno strogo katoliško vzgojo. Bolj ko so me skušali približati bogu, bolj je, kot že rečeno, hudič dobil prevlado nad mano. (smeh)

Radi se igrate z dobrim, ki se rodi iz slabega. Podobno je bilo tudi v predstavi Sneguročka, ki smo si jo lahko ogledali v Kino Šiška. Tam se glavna junakinja rodi iz posilstva. Od kje ideja za to?

To je spet simbolika za umetnino, ki se rodi iz bridkosti, v tem primeru posilstva, ki je ena najhujših stvari, ki se lahko zgodi ženski. Tista, ki tega ni preživela, ne more razumeti, kako strašna stvar je to. Spomnimo se le posilstva muslimank v Srebrenici, na grozote druge svetovne vojne ... V vojnah so bile ženske vedno posiljene. To je ena najhujših strahot človeštva ... Včasih se mi tako ali tako zdi, da je vsako obdobje miru, skoraj neko nenaravno stanje, saj je v človeštvu tako silna želja po tem, da bi ubijali, mučili in pokazali svojo moč.

Tisti, ki tako ne razmišljamo, smo potemtakem vesoljci?

(smeh) Verjetno. In kar nekaj nas je takih! Na srečo.

Zima je vaš letni čas. Danes ste verjetno dobre volje tudi zato, ker spet sneži. Kaj je na tem letnem času, kar vas tako fascinira?

Lepota. Sneg, ivje, žled, led, ledene sveče. Včasih se kakšen škrat veseli tudi poledice, če gre hudoben človek po poledenelem pločniku. To seveda ni moja osebna izkušnja, a si situacijo z lahkoto predstavljam. (smeh)

Sneguročka se ob koncu zime stopi ...Torej umetnina po vaše s soncem v tem primeru izzveni?

Snegoruška se raztopi. To je njena smrt. A iz slednje se zopet rodi nekaj lepega, v tem primeru zvončki. Gre za večno menjavanje lepega, strašnega, žalostnega, radostnega. Dinamika življenja. Tudi pri letnih časih. A pomlad mi gre recimo na živce.

Zakaj?

Zimska lepota takrat mine. Zasačila sem se pri misli, da zadnja leta vsakič ko vidim kaj tako lepega,  kot so recimo ledene sveče v soju lune, si rečem: Glej, glej. Morda je zadnjič. S prijateljico sva ugotovili, da sva si v tem podobni. A teh 'zadnjič' je bilo že toliko, da se zdaj že hecava iz tega in vsakič ko vidiva kaj lepega rečeva: Glej lepo je. Mogoče je zadnjič. Greva zdaj na kremšnite? Morda je zadnjič! (smeh)

Kako pa je z vašim poslavljanjem? Večkrat ste že napovedali umik z odrov ...

Zadnjič me je ena gospa na intervjuju pred publiko opomnila, da se že vrsto let poslavljam, a sem še vedno tukaj. (smeh) Včasih se že prav bedasto počutim, da še živim. Ne morem pomagati, da sem še tukaj. (smeh) Samomor mi pa res ne diši. Dokler bom živa, bom ustvarjala, evo. Tako.