Pri odobravanju pogojnih kazni v današnjem zaporniškem sistemu so v račun vzeti razni psihološki in biološki dejavniki, denimo starost, spol, vedenjski vzorci in jemanje drog. Zaenkrat se s tovrstnimi dejavniki bavijo testi osebnostnih lastnosti, mnogi nevroznanstveniki pa že dolgo domnevajo, da bi meritve signalov, ki potujejo skozi možgane in so povezani z naštetimi dejavniki, lahko znatno povečale zanesljivost takšnih testov.
Da bi preizkusili to teorijo, so raziskovalci zbrali skupino šestindevetdesetih moških zapornikov iz Nove Mehike. Z uporabo funkcionalne magnetne resonance je ekipa poslikala možgane zapornikov, medtem ko so ti opravljali računalniški test impulzivnosti: če se je na računalniškem zaslonu pojavila črka »X«, so se morali primerno odzvati z naglico in natančnostjo; če pa se je pojavila črka »K«, so se morali vzdržati kakršnega koli odziva.
Raziskovalci so bili pozorni predvsem na specifičen predel možganov, natančneje na sprednji del cingulusne skorje, ki je povezana z uravnavanjem vedenja in samonadzorom.
Štiri leta po izpustu zapornikov so raziskovalci preverili njihove kartoteke. Več kot polovica jih je bila znova aretiranih, kar je bilo mogoče napovedati iz predhodnih slikanj možganov. Za tiste z nižjo aktivnostjo v sprednjem delu cingulusne skorje je bilo bolj verjetno, da bodo spet in prej v prekršku kot tisti z nadpovprečno aktivnostjo.
Verjetnost ponovne aretacije je pri prvih znašala 60%, pri drugih 46%. Raziskovalci opozarjajo, da študija velja le za skupinske tendence in ne deluje na ravni posameznika.
