Magistrico političnih ved, novinarko in univerzitetno predavateljico sociologije na splitski in ljubljanski univerzi ter svetovljanko je v zadnjih letih popolnoma prevzelo ljubiteljsko ukvarjanje z gastronomijo. V Sloveniji imamo v prevodu njeno kuharsko knjigo Diši po Mediteranu, pravkar pa s polno paro pripravlja kuharico za mlade mame.

Ko se pogovarjam z Damiro Skansi, me njeno pojoče dalmatinsko narečje ponese na morsko obalo. Ko se poglabljam v njeno kuharico, pa iz večine receptov veje prijeten vonj dalmatinske kulinarike. Čeprav je živela v različnih državah (njen mož je slavni košarkar in košarkarski trener Petar Skansi, s katerim je križarila od Splita do Boke Kotorske, prek Pesara, Fabriana, Rima, Benetk, Bologne, Soluna in Ljubljane do Zagreba), v receptih vedno izhaja iz svoje kulinarične tradicije.

Kdo je komu kaj vzel?

Je v knjigo zavestno vnašala družinsko kulinarično dediščino? »Šele ko človek odide iz svoje hiše, iz svojega kraja, začne ceniti svojo tradicijo. Tako je bilo tudi z menoj – nekdaj so se mi zdeli naši dalmatinski recepti nekaj povsem običajnega, nato pa sem postopoma ugotavljala, da imajo veliko gastronomskih vrednot. Kuhinja pri nas doma je bila povsem dalmatinska – nekakšna kombinacija zagorskega dela Sinjsko-Cetinjske krajine, od koder je doma moja mama, in morskih sadežev ter skope rdeče zemlje otokov, od koder je doma moj oče. Sinjska krajina ima izjemne primarne sestavine – odlično meso, zlasti teletino in jagnjetino, prekajen pršut, panceto, slanino, klobase in posebne vrste zelja. Od tod izvirajo bogati recepti za pripravljanje mesa, ki jih, vsaj tako mislim, ne boste našli v drugih kuharicah evropskega dela Sredozemlja. Recepti s priobalnega dela močno spominjajo na italijanske. Sicer pa  obstaja med nami tudi stoletna zgodovinska povezava. Pri posameznih jedeh je celo težko ugotoviti, kdo je komu kaj vzel,« pripoveduje Damira.

Eni delajo gobeline, jaz pa kuham

Damira je diplomirala v Zagrebu, v Bologni je magistrirala iz mednarodne politike, mlada je postala mati, nato pa je bila vse življenje polno zaposlena poslovna ženska – novinarka pri dnevniku Slobodna Dalmacija, zadnji dve leti njegovega obstoja je delala pri tedniku Feral Tribune, pozneje pa je bila univerzitetna predavateljica. Kljub temu je vse življenje ohranila sredozemsko tradicijo sestajanja družine in prijateljev za obloženo mizo ter uživala v pripravljanju jedi za domače in goste. »Eni ustvarjajo gobeline, drugi lovijo ribe, jaz pa kuham. To me je od nekdaj sproščalo,« pravi.

Diši po Mediteranu ni ena tistih kuharic, ki jih prelistate v enem popoldnevu, potem pa obleži na polici, kjer jo počasi prekrije prah. To je, vsaj po mojem mnenju, zelo uporabna knjiga. Tudi sama sem bila presenečena, ko sem pri opisih jedi, ki jih sicer dobro poznam, odkrila novosti oziroma nekaj, o čemer bi lahko rekli, da je Damirin način priprave neke jedi. Recepti so preprosti, uvodna besedila v vseh poglavjih polna koristnih nasvetov, poudarki pri posameznih receptih pa ti pomagajo ugotoviti, ali je ta jed primerna za ta trenutek, za ta dan oziroma prav za ta dogodek.

Avtorici očitno ni bilo do tega, da bi napisala prestižno kuharsko knjigo, temveč je želela predvsem predstaviti domačo kuhinjo in jedi za vsakdanje kuhanje, ki so pripravljene v največ 45 minutah. Njen cilj je bil svetovati tistim, ki ne znajo (dobro) kuhati. Knjigo je namenila predvsem sodobnemu človeku, ki nenehno hiti, zlasti mladim parom, ki jih za hlače ali krilo vlečejo njihovi malčki – potem ko so jih spotoma pobrali iz vrtca ali šole in jih napol lačne peljejo domov. Za takšne nasvete ima sama v resnici dovolj izkušenj, pravi v smehu. 


Več preberite v tiskani Jani (št. 3, izid: 15.1.2013).