Razlike so in to velike, največje v izvoru. Pa odpotujmo nekaj časa nazaj, v zgodovino, natančno v 17., 18. in 19. stoletje, ko se je šampanjec prvič pojavil po kraljevih dvorih in ko so novice po Franciji potovala z izmerno hitrostjo o nečem dobrem z mehurčki. Šampanjec je takrat bil znak bogastva in moči. Tudi danes si najboljše šampanjce lahko privoščijo le redki.
Pridelovalci vina so se pojavili že v srednjem veku in šampanjec je bila v začetku pijača, ki se je točila le na festivalih kronanja. Že v zgodnjih začetkih se je bila bitka med pridelovalci dveh vinorodnih pokrajin Burgundije in Champagne. Kasneje so z predelavo vina pričeli tudi menihi, za svoje potrebe verovanja.
Danes vsem poznano ime Dom Pérignon, prestiž in luksuz med šampanjci, ni izumil šampanjca, je pa naredil ogromen prispevek k razvoju te izjemne vinske kapljice, ki osvaja srca ljubiteljev pravih francoskih šampanjcev že od leta 1668. Dom Pérignon, drugače menih, mnogi, ki poimenujejo kar duhovni oče šampanjca.
Kasneje je angleški znanstvenik, Christopher Merret, s svojim prispevkom sladkorja k drugi fermentaciji postavil temelje klasične šampanjske metode, pridelave tega mehurčastega prestiža, danes poznanega po vsem svetu.
Šampanjec nastaja pod strogo kontroliranim poreklom. In sicer beli je narejen iz Chardonnayja. Uporabljajo pa se tudi še dve sorte Pinot Noir ali Pinot Meunier, največkrat v kombinaciji. Večina šampanjcev je narejenih v kombinaciji Chardonnaya in Pinot Noira. Blanc de blanc je narejen iz 100 % Chardonnayja.
Po letu 2010 se lahko šampanjec pripravlja iz sedmih izbranih vinskih sort, v večini prav zaradi zgodovinskih razlogov. Poleg že znanih in priznanih sort so to še Arbanne, Petit Meslier, Pinot Gris in Pinot Blanc. Seveda se pojavljajo in so priznane tudi druge blagovne znamke šampanjcev in penin, ki nas vsakega posebej navdušijo in očarajo. Vsak posameznik ima svoj okus, tako pri hrani kot tudi pri vinu in šampanjcih.
Različni so nameni pitja šampanjca - kot aperitiv, ob hrani, ob sladici, ali samo za druženje. Zadnje meni najljubše. Kajti zelo malo ali zelo redki so ljudje, ki si privoščijo po službi na kozarec penine v družbi prijateljice/prijatelja oz sodelavcev.
Angleži bi rekli 'it’s a way of living', je način življenja, ki ga v Sloveniji ponekod že osvajamo, a še ne prav povsod. Kozarec je dovolj, a naj bo ta kvaliteten, vrhunski. Takšen, ki vam je všeč in takšen, ki doda vrednost vaši družbi. Naj bo klasičen beli ali rose, z manj ali več mehurčkov, Moët & Chandon’s ali Zlata radgonska penina.
Pomembno je, da je z namenom in da je. Da ne pozabimo, da je lahko kvalitetno in primerno druženje tudi ob kozarcu polnem mehurčkov, ki nas navdihnejo po svojem številu, barvi, vonju ali samo po imenu. Mnogi so mehurčki in kristalčki, ki se spuščajo po kozarcu šampanjca, le kdo jih šteje, a več jih je, boljši je. In še nekaj, da bi spili dobro penino ne rabimo čez meje Slovenije. Ostanimo kar doma in raziskujmo bogato vinsko zakladnico naših slovenskih vinarjev, ki vedno znova očarajo.
