Gostilna Gastuž je v osnovi spadala k Žički kartuziji, ki je nastala okoli leta 1160.
Kartuzijanski samostan v osrčju prelepe doline, po kateri se vije cesta, griči in gozdovi, ki se, ko se spuščamo v notranjost doline, spuščajo in zožijo v raj doživetja kulture srednjega veka. Tukaj je in ponosno stoji. Le kdo je še ni obiskal? Marsikdo verjetno, a vedno se najde čas in navdih za obisk nekaj tako lepega in močnega.

Različne so poti v življenju, ki nas vodijo do različnih ciljev, ljudi, znamenitosti in stvaritev človeške roke. Ni vsak dan isti dan in ni vsak dan tisti dan, ki nas popelje do nečesa novega, lepega, še neodkritega, a tako izjemnega, ekskluzivnega po svojem nastanku in zgodovinski vrednosti. Pravimo jim biseri slovenskega turizma in znamenitosti. Biseri, ki jih z vsem spoštovanjem odkrivamo svetu, Evropi, ljudem. To so biseri, ki nas navdihnejo in nas nikoli ne pustijo samega v duši. Povabijo nas k razmišljanju v sebi in nas popeljejo v čas svoje izvirnosti, svojega nastanka in ljudi, ki so živeli v času razvoja in nastanka slovenskega kulturnega in zgodovinskega spomenika kot je Gostilna Gastuž in mnoge druge ikone slovenske turistične parade.

Ob vstopu v Žičko kartuzijo stoji, ponosna in v vsej svojo velični, po obliki štirikotna po nadstopjih nadstropna, po duši izrazita in po življenju prepoznavna. Pogled skozi gotsko oblikovana okna nas popelje v čas karuzijanov in življenja kot ga ne poznamo. "Hja, vživimo se, brez, da se tega v trenutku zavedamo."

Gastuž je bil sprva namenjen sprejemu popotnikov in tujcev, ki so se podali skozi dolino Svetega Janeza, obiskovalci, kupci ali samo popotniki. Vsi so tukaj našli svoje zavetje in svoj dom. V spodnjih prostorih se menihi prodajali kartuzijansko vino. Spodaj so bili tudi hlevi za živino. V 1. nadstropju so se nahajala prenočišča za vse obiskovalce. Tujci v samostani niso smeli, ker je bil kartuzijanski red zaprti red.

Prvotni lastniki Gastuža so bili žiški kartuzijani, vse do razpustite samostana v letu 1782.  Verjetno je s prenehanjem samostana prenehala tudi gostilna, a ker zapisov o tem ni lahko samo ugibamo.

Mogočna in v svoji podobi se je ohranila vse do danes, kjer jo čaka novo življenje in nov začetek.

Ne pelje nas pot vsak dan v Žičko Kartuzijo in Gastuž, a naj se v življenju vendarle najde pot, vsaj enkrat na leto, ki popelje popotnika v dolino biserov na Štajerskem - v zavetje miru, duhovnosti in odlične kulinarike Gostilne Gastuž.

Ko se bo prebudila pomlad, ko nastopi enakonočje, bo svoje duri zopet odprla obiskovalcem željnim tradicionalne in pristne slovenske hrane. Hrane, ki se bo pripravljala po izvirnih zgodovinskih receptih in vas bo popeljala tja nazaj, kar še nismo odkrili. Refektorij, soba Filipa Žičkega ali soba Leopolda, vas bodo zagotovo navdušile s svojo veličino in vonjem po preteklosti, ki se preplete  z novimi okusi in prenovljeno teroživljeno podobo bisera med biseri.