Triindvajsetletni Velenjčan Robert Anže Blažič pravi, da je bila izkušnja v šovu nekaj posebnega in tudi zelo napornega. »Ko smo začeli snemati, sem videl, da sem ‘nasankal’. Vedel sem, da bo treba zbrati vse atome koncentracije in energije,« je priznal.

Anže, to pa je bilo čustveno slovo! Kako vam je bilo pri srcu ob odhodu?

Ob odhodu sem najprej začutil ogromno olajšanje, takoj zatem pa globoko žalost, ker ne bom več s prijatelji in seveda v tekmi za nagrado.

Ste bili veseli, da je ekipi hudo, da se poslavljate, da so tudi moški jokali?

To, da so vsi jokali, mi pove, da sem pri njih pustil dober vtis in me bodo pogrešali, prav tako jaz njih.

Vam je bilo žal, da ste imeli nasproti sebe Kimi, in ne Natalije?

Ja. Res me je zanimalo, kaj ona zna in kako se bo obnesla. Vem, da se me boji in bi se sesula, če bi morala v boj z mano. Njeni napadi so znak strahu in neznanja. Sem pa vesel, da sem s Kimi uprizoril prijateljski dvoboj, kot ga še ni bilo.

Ste z Natalijo v stikih? Sta zakopala bojno sekiro?

Upam, da je nikoli več ne vidim, saj takih ljudi, kot je ona, nočem imeti v svoji bližini. Naj še naprej laže, krade, trosi slabo energijo, manipulira z ljudmi, ampak ne na mojem terenu. Verjamem, da jo je Slovenija spoznala, zato se niti ne obremenjujem z njenimi izjavami. Jaz se držim načela: bodi dober in dobro se ti bo vračalo. Ona ima drugačno in zame zgrešeno logiko.

Na kaj ste mislili med kuho, česar niste mogli povedati Karimu?

Mislil sem na paradajz. Zato me je Karim zmedel. Nisem želel misliti na slabe stvari, ki so se mi zgodile, ampak samo na paradajz.

Robert Anže Blažič
Ana Gregorič
Robert Anže Blažič

Najlepši trenutek v kuhinji MasterChef?

Baby shower (priprava pogostitve ob zabavi za bodoče starše, op. p.). Takrat smo s fanti zares uživali, saj smo se prepustili toku. Bilo je veliko smeha in heca in to je moj način življenja.

Pa najtežji trenutek?

Odhod tekmovalcev, saj smo se z vsemi res močno povezali; vsak odhod me je zelo sesul.

Kako pa se sicer spopadate s slabimi življenjskimi izkušnjami?

Vsak od nas ima za sabo slabe trenutke in nekako živi z njimi. Poskusiš rešiti, kar se da, če ne, odmisliš in živiš s tem dalje. Če imam s kom slabo izkušnjo, ga preprosto odrinem iz svojega življenja. Vsak si sam izbira prijatelje in ljudi, ki ga obkrožajo. Zakaj ne bi tudi jaz? Kljub vsem slabim stvarem, ki so se mi zgodile v življenju, pa moram priznati, da je za mano tudi veliko lepih stvari, čeprav včasih samo malenkosti. In te trenutke vedno bolj cenim. Včasih mi dan polepša že pozdrav starejšega gospoda na cesti. Tega ne doživiš vsak dan, kajne?

Občutek imamo, da med vama s sotekmovalko Mašo ni samo prijateljstvo ... Se je razvilo kaj več?

Res je, razvilo se je močno prijateljstvo. Maša je moja dobra prijateljica.

Kam vas bo v prihodnje nesla pot? Ostajate v kuhinji?

Ostajam v strežbi, saj to delo zares obožujem. Ko vidim, da moji gosti uživajo, mi to res veliko pomeni. Bom pa še naprej izza šanka opazoval kuhinjo in črpal ideje in znanje.

Zaradi epidemije so pred gostinci težki časi. Ste jih tudi vi občutili?

Tudi jaz sem jih občutil, zato sem moral za en mesec zapustiti točilni pult in sem delo opravljal v proizvodnji. Nič za to, še ena izkušnja več in potrditev, da je delo v gostinstvu zares fajn!