»Na božični večer se tradicionalno dobim z ljudmi, ki so mi pri srcu, tudi nocoj bo tako. Vsako leto je drugače, enkrat doma v Mariboru, drugič pri prijateljih in prijateljicah. Danes je na vrsti prijateljska družba, vem, da me čakata odlična večerja in sproščen klepet, kjer bom samo en član omizja, in ne Mario s televizije. To mi je najbolj všeč.«
Radi rečemo »veseli december«. Kako vesel je za vas?
Ta veseli december, ko je dobra volja tako rekoč zapovedana, mi ni ravno blizu. Že od nekdaj. Morda zato, ker se raje izogibam množičnemu veselju in ker decembra nisem nič bolj vesel kot kak drug mesec. Še najboljša stvar so seveda prazniki, več časa z domačimi, dolgi večeri, ko človek brez slabe vesti lenari. Sicer pa zdaj, ko smo sredi epidemije, sploh nič ne žuram, se bolj ali manj izogibam ljudem in spoznavam, kako lepo je biti doma, čim dlje od kuhanega vina in nakupovalnih centrov. To je zame podoba decembrskega veselja.
Imate kakšne običaje za božič in na silvestrovo? Je v vašem stanovanju božično drevesce?
Ja, božično drevo imam, bolj zaradi obiskov kot zaradi sebe. No, pa saj je lepo, če tiste lučke mežikajo, je nekako posebno vzdušje. Edini običaj, ki se ga kolikor toliko držim, je božična večerja, vse ostalo pa prepuščam naključju. Za silvestrovo sem po navadi kam pobegnil, letos bom šel v kakšno bližnjo državo z avtom. Kamor bo sploh mogoče. Samo da zamenjam okolje, tudi če se nič ne zgodi.
Zadiši tudi po piškotih?
Priložnosti za domačo peko je seveda v izobilju, volje nekoliko manj, a nisem čisto brez. Piškotov se ne lotim, ker se mi zdi, da boljših, kot jih dobim za darilo od odličnih kuharic, ki jih poznam, ne bom naredil. Zadnjič sem v Trstu odkril pecivo, ki se mu reče kranz. Menda ima avstrijske korenine, na spletu sem pogledal, kako se naredi, in morda se tega lotim, ni se mi zdelo ravno težko. Dve vrsti testa, marmelada, rozine, kandirano sadje, odlično.
Ko smo ravno pri hrani – vas je kdaj opaziti s predpasnikom za štedilnikom?
Nisem kuharski tip človeka, to se najbrž tudi vidi. V življenju pa imam srečo, da je vedno kdo blizu mene, ki zelo dobro ali rad kuha. Zato z boljšimi ne tekmujem. Seveda ima pri tem posebno mesto mama, njena kuhinja je izjemna; ne vem, kje se je naučila tako dobro kuhati, ves čas eksperimentira z novimi jedmi, kadarkoli pridem, je na mizi kakšno novo pecivo. Sam pa sploh nimam predpasnika, kar tudi nekaj pove. Še najboljši sem pri kakih testeninah in solati, a s tem se ne bi hvalil.
Kakšna darila po navadi podarjate? Bo kakšno tudi za vašega kužka Rudija?
Podarjam darila za božič in za novo leto, kakor nanese oziroma različnim ljudem različno. To so malenkosti, v zadnjem času bolj ali manj praktične reči: dobre testenine, panetoni s kandiranim sadjem, za kuharice predpasnik, za ljubitelje kave najboljši paket pražene kave, za družabne ljudi domače žganje, pa tudi med, bombice za kopel. Take reči. Rudi ima vsega preveč, preveč igrač, preveč priboljškov. Zanj bo največje darilo, če bo čim več ob meni.
Kako vas je Rudi spremenil, kaj je prinesel v vaše življenje?
Rudi je bil najboljša odločitev zadnjih let, v moje življenje je vnesel veliko veselja, čiste radosti, življenjske energije. Zaradi njega sem bolj družaben, več v naravi, bolj igriv. Sploh si ne predstavljam, da ga ni v stanovanju, saj je brez njega vse nekam tiho in mirno. Upam, da bova še dolgo najboljša prijatelja, in pasjo družbo z največjim veseljem priporočam vsem, ki imajo dovolj časa. To moram povedati: kuža je velikanska odgovornost in je treba velikokrat prespati noč, preden se odločimo za ta korak.
Nimate otrok. Je Rudi zapolnil to »praznino« v vašem življenju?
Psa si nisem nabavil, ker bi čutil kakšno praznino ali ker bi pogrešal vrvež ali ker bi želel za nekoga skrbeti. Ampak samo zato, ker sem videl, da je v mojem življenju dovolj prostora še za eno živo bitje, ki mu bo ob meni lepo. Seveda nisem pričakoval, da bo ta »ljubezen« tako močna in temeljita, a res mi nikoli ni bilo žal, da sem se odločil zanj. Prej mi je žal, ker si nisem psa omislil že mnogo prej.
Decembra smo ljudje tudi bolj dobrodelni. Tudi vi?
Z dobrodelnostjo sem se v svoji karieri kakšni dve desetletji zelo aktivno ukvarjal, v oddaji Zoom smo prvi uvedli klicno številko, kjer ni bilo treba sporočati podatkov in čakati na položnico, ampak je bil denar odtegnjen na računu, zdaj se to zdi samoumevno. Pomagali smo stotinam družin, res smo bili uspešni, zelo sem ponosen na to. Zdaj v svojih oddajah tega ne počnem, saj je drugih več kot dovolj, in to je odlično. Sicer pa vsako leto izberem nekoga ali nekaj, ki mu namenim nekaj denarja, ni pa nujno, da je to decembra. Prav tako pazim, komu dam tisti delček dohodnine.
Ob novem letu običajno naredimo tudi »obračun« s preteklim letom. Po čem vam bo ostalo v spominu leto 2021?
Še eno leto čakanja, da bo spet tako, kot je bilo. Kot v prostem teku je vse skupaj, stvari nekako tečejo, a brez prave energije. Čakam na potovanje, čakam na oddaje s publiko, čakam na koncert brez mask. In tako je bilo letos. Saj se ne pritožujem pretirano, ker pač vem, da drugače ne gre, sem zelo potrpežljiv in vem, da smo sredi hude krize. Najbrž si tega leta sploh ne bom zapomnil, morda bo vredno mojega spomina leto, ki prihaja.
Imate kakšno željo, ki si jo srčno želite izpolniti v letu 2022?
Rad bi šel na kakšno dolgo potovanje, to me je od nekdaj držalo pokonci. To moram uresničiti. To je skoraj edina želja, ki jo imam. Rad bi tudi, da bi rad hodil v službo. To je pomembno, saj grem tja vsak dan. Ni mi vseeno, kako se počutim v pisarni, v studiu, na hodnikih. Ne bom preveč govoril o teh stvareh, a bi rad, da bi bilo v letu 2022 bolje.
Se kdaj ob prelomu leta zalotite, da razmišljate o minevanju?
Ojoj, kot bi mi brali misli. Morda ni razlog samo konec leta, prelomnic je bilo zadnje čase kar veliko. Najprej petdeset let, pa smrt očima, pa epidemija. Ni dvoma, da se bolj kot kadarkoli zavedam, kako hitro minejo najlepša leta življenja, kako pomembno je ne zapravljati časa in živeti v neki harmoniji. Vsak dan se spomnim na to, ali se je vredno sekirati, ali bom vrgel dan stran ali ga bom izkoristil, ali bom komu posvetil svoj čas, prijazno besedo, sočutje. Vse to se mi zdi strašno pomembno, še posebno med prazniki.
Za RTV je bilo letos kar razburkano leto. Kako na delo vplivajo vse spremembe v vodstvu, odstopi, prestopi, diskreditiranja, grožnje …?
Ja, kar razburkano, lepo ste to povedali. Delam v razvedrilnem programu, tako da se to razburkano morje ne čuti tako zelo kot morda kje drugje v hiši. Nimamo opravka s politiko in drugimi interesi, zato lahko bolj ali manj opazujemo. Seveda to ne pomeni, da se dogajanje v naši hiši nas ne tiče ali ne dotakne, samo nimamo glavne vloge. Jaz delam svoje delo, najbolje, kot zmorem, in to je trenutno vse, kar me zanima.
Ste morda razmišljali, da bi tudi sami odšli na drugo televizijo oziroma delali kaj drugega?
Pameten človek vedno razmišlja o tem. A to še nič ne pomeni, v življenju je treba biti pogumen za tako velike korake. Takega poguma pa trenutno nimam. Ali pa potrebe, želje. Kakorkoli, trenutno uživam v svoji oddaji in to mi največ pomeni.
Ne bi bil počasi že čas za kakšno novo oddajo? Kakšne bi si želeli – pogovorne, spet kviza, šova, morda celo resničnostne oddaje?
Ja, v mislih se že poigravam z idejami, kaj bi želel početi po Jokerju. Seveda ni vse odvisno od mene, a veliko vendarle. Najtežji del je prav odkrit pogovor s sabo. Kaj bi želel početi? V čem bi užival? Če bom užival jaz, bodo verjetno tudi gledalci, moram verjeti v oddaje, ki jih ustvarjam, nisem avtomat, da bi se usedel pred kamere, pa bo, kar bo. Eni to zmorejo, jaz pa ne. Resničnostne oddaje ne bom vodil, ker jih na TVS sploh ne delamo, tudi sicer smo precej konservativni in produciramo bolj ali manj studijske oddaje. In če sem iskren, studio je moj drugi dom, v njem najbolj zaživim, zato si želim ustvarjati še kakšno veliko studijsko oddajo. A skrivnost je vedno v vsebini, mora biti nekaj posebnega, imeti mora vsebino in priložnost, da se v njej kaj pametnega pove. Traparij je preveč vsepovsod naokoli. Iščem torej nekaj takega; ko najdem, povem.
Kako se sicer spopadate s stresom in izgorelostjo?
S stresom živim, odkar delam na televiziji, zdi se mi skoraj naravno stanje telesa. Včasih ga čutim bolj, včasih manj, pazim nase, poskrbim za zdrav duh. To pomeni, da imam svoje pribežališče, kjer se me ta stres ne dotakne. Družina, potovanja, včasih se je dovolj zapreti za štiri stene ali iti na dolg sprehod. Sem kar dober pri obvladovanju vsakršnih pritiskov. Kaj pa je izgorelost, niti ne vem natanko; zdi se mi, da se ta nesrečna izgorelost zadnje čase kar lepo zlorablja in pogosto služi kot izgovor. Jaz bi izgorelost prepustil tistim, ki zares garajo od jutra do večera, ki skrbijo za velike družine, imajo težek poklic, se razdajajo vse naokoli. Jaz ne spadam mednje.
