Ljubi Hvar
Jadran ima stalno prebivališče v Los Angelesu, a šest mesecev na leto preživi na Hvaru, kjer oddaja apartmaje ter goji oljke in sivko. Poročen je bil trikrat. Z Beograjčanko Vesno, s katero ima hčer Tamaro in sina Sašo, in s Splitčanko Lilijano Nikolovski, pevko skupine Magazin. Z zdajšnjo ženo, Američanko Stephanie, pa ima hčer Aleksandro.
Bil je prvi jugoslovanski paparaco, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja fotografiral številne hollywoodske zvezdnike: Elizabeth Taylor, Sylvestra Stalloneja, Sofio Loren, Marlona Branda, Richarda Gera, Kirka Douglasa, Meryl Streep, Seana Penna … Nabor njegovih fotografij si lahko ogledate v Galeriji Fotografija v Ljubljani, kjer so pripravili razstavo ob izidu njegove monografije Jadran Lazić: 50 let fotografije. Devetinšestdesetletnik je svojo pot začel v Splitu, nadaljeval v Parizu, bil nekaj časa v Beogradu in se nato preselil v Los Angeles.
Veljate za prvega jugoslovanskega paparaca, ampak danes ta izraz nima pozitivnega pomena?
Danes res nima pozitivne konotacije, a takrat ko sem bil v Parizu, nas je bilo le kakih pet, šest, bili smo pravi fotografi, danes pa so vsi priučeni. Nameri in sproži – brez drugega znanja. V mojih časih ni bilo avtofokusa, vse si moral nastaviti ročno in fotograf je moral res znati fotografirati. Takrat smo bili paparaci džentelmeni, najprej smo vprašali, ali lahko fotografiramo. Zvezde sem poklical kar po telefonu v hotel – kaj takega danes ne moreš več – se predstavil in prosil, da bi jih fotografiral. Če so privolili, smo imeli fotografiranje, drugače pa sem jih ulovil kje na ulici.
Včasih so se zvezdniki »plasirali« prek medijev, danes pa imajo za to družbena omrežja?
Družbeni mediji so uničili moj poklic! Zvezdniki ne potrebujejo več revij – jaz sem na primer naredil več kot tristo naslovnic za različne mednarodne revije. Prej je bil to edini način komunikacije z oboževalci, danes pa je revijalni tisk praktično propadel, vse se je preselilo na družbena omrežja in televizijo. Fotografi nimajo več dela, ker zvezdniki sami objavljajo svoje napol gole fotografije, ki jih revije brezplačno uporabljajo. Naš posel je res skoraj izumrl.
Vaše fotografije so bile naravne, danes pa digitalna fotografija omogoča hitro olepševanje, spreminjanje, popravljanje …
Ko vidiš nekoga na Instagramu in potem v živo, ga ne prepoznaš kot isto osebo. Vsi so postali mojstri aplikacij za popravljanje fotografij, tako da na fotografijah nihče več ni pristen. Moje fotografije pa so popolnoma naravne. Delal sem na film, če si se zmotil, ni bilo pomoči, fotografije nisi mogel izboljšati ali popraviti. Časi so res drugačni, nimam nič proti temu, svet gre naprej, tudi fotografija, zdaj tudi jaz fotografiram z mobilnim telefonom. (smeh)
Kaj je pripomoglo k vaši neverjetni karieri? Sreča, drznost, znanje …?
Formule za uspeh seveda ni, a verjamem, da lahko uresničiš vse, če si to le dovolj močno želiš. Jaz sem svojo pot začel v Splitu, moja odskočna deska je bil Hajduk, ta mi je odprl vrata Vestnika, nato pa sem se odločil, da grem v tujino. Ni me zanimal denar, rad sem imel fotografijo in želel sem se uveljaviti na tem področju. Pred odhodom v Pariz sem se dobil s prijatelji v Splitu, ki so se mi rogali: »Ravno tebe čakajo v Parizu.« Moj odgovor: »Če ne grem, ne bom vedel, ali me kdo čaka ali ne, za vas pa vem, kje vas bom našel: tu.« In sem odšel. Ta splitski ponos me je gnal, da mi ne sme spodleteti.
Za katere fotografije ste se morali najbolj potruditi, katere ste najtežje dobili?
Obe moji svetovni ekskluzivi: pogreb Brežnjeva in iskani terorist Abu Abbas. To sta bili moji najtežji operaciji in največja uspeha. Svetovna ekskluziva so sanje vseh fotografov, jaz pa sem ime kar dve. Pri zvezdah pa so bile različne dogodivščine, do nekoga prideš lažje, do drugega težje, večinoma prek zasebnih kontaktov, znancev, uradnih agencij … To so zelo različne zgodbe.
O zvezdnikih imamo določene stereotipe, kako pa jih vidite vi?
So čisto običajni ljudje kot vsi drugi: eni so veseli, ljubeznivi, simpatični, komunikativni, drugi zaprti, drzni, brezobzirni, samovšečni … Od najbolj prijetnih do najbolj mrzkih. Moj sistem dela je bil, da sem se z zvezdnikom dobil pred fotografiranjem, da se je vzpostavila povezava. Če je »kliknilo«, potem je bilo na fotografiranju že čisto sproščeno. Ta kemija med fotografom in objektom je zelo pomembna, na fotografijah se to dobro vidi.
Lahko rečete, da imate med zvezdniki kakšnega prijatelja?
Veste, ta prijateljstva običajno ne trajajo dolgo. Ampak moj veliki prijatelj je bil Larry Hagman (iz serije Dallas), prijateljevala sva do njegove smrti. Imel je presajena jetra in ni smel piti, a je prišel k meni na vino, kadar žene ni bilo doma. Prijateljeval sem z Jeanom Claudom van Dammom, ko je ta šele začenjal kariero, takrat je govoril, da bom njegov ekskluzivni fotograf, če bo kdaj postal zvezda – a ko mu je uspelo, je name pozabil.
Koga ste največkrat fotografirali?
Jodie Foster, ki sem jo spoznal v Parizu, ko je tam snemala film Moi, Fleur bleue. Družila sva se leto dni, prišla je tudi na Hrvaško.
Govori se, da sta bila ljubimca. Drži ali ne?
Najina zveza je bila prijateljska. Ona je imela komaj 15 let. Ko sem moral iz Pariza v vojsko, ni mogla dojeti, da me leto dni ne bo videla, zato je prekinila snemanje in prišla k meni v Split, zaradi nje sem zamudil v vojsko. (smeh) Ko sem bil v vojski, mi je pisala, vsa pisma imam shranjena. Neprestano me prosijo, naj jih pokažem, ampak ne bom, to je najino zasebno dopisovanje, ni za javnost. Jodie se je zatreskala vame, a je bila premlada, takrat še punčka, zato med nama ni bilo nič drugega kot prijateljstvo. Večkrat sem fotografiral tudi Chucka Norrisa, postala sva prijatelja in mi je dal ekskluzivo za svojo poroko, za te fotografije sem iztržil 100 tisoč dolarjev.
Takrat ste s fotografijami res lahko dobro zaslužili?
Seveda. Gillian Anderson na Tahitiju – 80 tisoč dolarjev, Shannon Dohery doma – 60 tisoč, Abu Abbas 50 tisoč … Tega danes ni več, od novinarske fotografije se ne da več živeti.
Ste si koga zelo želeli fotografirati, a vam ni uspelo?
Pri tem sem bil precej realen, želel sem si tiste, za katere sem vedel, da jih lahko dobim. Za nekatere se ve, da ne moreš do njih – na primer Angelina Jolie, Jennifer Aniston, Brad Pit – in to niti ne poskušaš.
Kakšne so bile tiste prave filmske dive – Brigitte Bardot, Sophia Loren …?
Vam povem primer Faye Dunaway. Do nje sem prišel prek Emirja Kusturice, ki je z njo snemal Sanje v Arizoni. Opozorili so me, da je Faye zafrknjena, da noče, da se jo fotografira med snemanjem, zato njenih kadrov nisem fotografiral. Po nekaj dneh me je Faye vprašala, zakaj nje nikoli ne fotografiram. Pa sem ji po pravici povedal, da sem slišal, da je »težka« in da nisem želel težav. Pa je takoj postala prijazna, da to sploh ni res in da lahko mirno fotografiram. Jaz pa sem izkoristil priložnost in se dogovoril z njo za »fotosešn« v puščavi. Njen stilist me je opozoril, naj bom pripravljen na vse, tudi da je morda ne bo, če bo, pa lahko dirigira, kako moraš delati, ker je bil njen prvi mož fotograf. Prišla je s štiriurno zamudo, med potjo je menda stilistu rekla, da bo odpovedala slikanje, češ da jo boli trebuh. A ko je izstopila iz limuzine, je normalno sodelovala, delali smo, dokler ni zašlo sonce. Dan pred tem me je povabila v svojo hotelsko sobo na večerjo, da se dogovoriva o vsem. Snemalci so mi rekli, naj se je pazim, da brezobzirno izrablja moške. Pa naj, se bom pustil! (smeh) A ni bilo nič, večerjala sva in popila steklenico vina, se vse dogovorila.
Očitno morate biti tudi dober psiholog?
Jaz sem sproščen Dalmatinec, ki zna z vsemi. Tudi Shannen Doherty je bila težavna, privolila je samo zato, ker smo ji plačali. Ampak med delom sva se zbližala in na koncu me je objela in poljubila. Podobno tudi Gillian Anderson – njej nismo plačali, ampak smo ji ponudili teden dni zastonj počitnic na Bora Bori v najdražjem hotelu za vso družino.
Ste se s katero od zvezdnic spustili v afero?
(smeh) Ne spomnim se. O tem se ne govori. (smeh)
