Ena najboljših slovenskih ilustratork

Eva Mlinar je dekle s čudežnimi rokami

Andreja Comino / Zvezde Lady
11. 12. 2021, 08.06
Posodobljeno: 11. 12. 2021, 08.07
Deli članek:

Kljub mladosti je Eva Mlinar ena najboljših slovenskih ilustratork. V žepu ima dve diplomi – eno iz umetnostne zgodovine, drugo iz vizualnih komunikacij. Njene ilustracije krasijo številne plakate za gledališke odre doma in v tujini, knjige in drugo. Poleg dela pa obožuje potovanja.

Marta Lamovšek
Eva Mlinar

»Rojena sem v Kamniku, v začetku osnovne šole pa smo se z družino preselili v bližnjo Komendo. Oboževala sem naravo – potoke, travnike, gozdove ter bližino hribov in gora. Prosti čas smo s prijatelji preživeli ob grajenju hiš na drevesih, skrivanju v koruzi in igranju na prostem. Domača vas mi je kmalu postala premajhna in pri osemnajstih letih sem se preselila v Ljubljano, pozneje sem živela še v Avstriji in Turčiji. Predvsem leto dni v Istanbulu je bila zame čudovita izkušnja in z veseljem bi se vrnila. Od vedno me je zanimalo raziskovanje drugih kultur, tam pa na vsakem koraku naletiš na kaj zanimivega, ostanke mogočne preteklosti in tradicijo, ki se prepleta s sodobnostjo,« pravi Eva, ki je bila kot otrok precej zadržana.

Veliko časa je preživela med knjigami ali risanjem. »Noro me je fascinirala velika biblija z ilustracijami Gustava Doreja, ki je stala na domači polici. Namesto da bi s starši listala otroške slikanice, sem občudovala črno-bele grafike vesoljnega potopa in križanja. To je bil najbrž tudi moj prvi stik z umetnostjo. Imela pa sem tudi srečo, da je bila babica, ob kateri sem odraščala prvih sedem let, likovno nadarjena in sva tako velikokrat ustvarjali skupaj. Jaz sem risala, ona je klekljala. V četrtem razredu je učiteljica podaljšanega pouka povabila na obisk Vida Pečjaka, ki je bil navdušen nad mojimi risbami. Pozneje nas je še enkrat obiskal, ko je iskal mlade ilustratorje za ponovno izdajo svoje knjige Drejček in trije marsovčki. Izbral je tudi nekaj mojih ilustracij. Mislim, da sem se takrat odločila, da bom ilustratorka.«

Na Škofijski klasični gimnaziji so imeli odličen likovni krožek in slikarski atelje, kjer je preživela večino popoldnevov. S prijatelji so izdajali šolski časopis, za katerega je risala ilustracije in naslovnice. Kljub temu se po koncu srednje šole ni mogla čisto dobro odločiti, ali bi šla na likovno akademijo, na zgodovino ali filozofijo. Izbrala je umetnostno zgodovino in v tretjem letniku filozofske fakultete začela še vzporedni študij vizualnih komunikacij.

Užitek opravljenega dela

»Pri ustvarjanju je najlepši občutek, ko nekaj dokončaš in si zadovoljen z nastalim. Moj proces dela je precej spontan, redko na začetku naredim natančne skice, zato me končni rezultat vedno znova preseneti. Rada eksperimentiram in kombiniram različne tehnike, predvsem kolaž,« pove Eva. Že na akademiji je začela sodelovati s časopisom Tribuna in MGL-jem. Ilustrirala je gledališke liste in knjižne naslovnice. Hkrati je za prijatelja, ki je v New Yorku študiral režijo, oblikovala gledališke plakate. Pozneje so njeno delo opazile tudi druge produkcijske hiše. »Najbolj uživam v delu za gledališče in razne muzeje – eno ljubših sodelovanj mi je bilo delo za muzej Wellcome Collection v Londonu. Ta je nastal na podlagi zbirke sira Williama Wellcoma, ki je zbiral rokopise, knjige in predmete, povezane z medicino, alkimijo, čarovništvom, pa tudi antropologijo in etnologijo. Zbirka je danes dostopna javnosti, muzej pa postavlja razstave, ki so na preseku arhitekture, zdravja in zgodovine. Takšna je bila tudi razstava Življenje z zgradbami, pri kateri so me najeli za ilustriranje člankov ob razstavi. Uživam tudi v knjižni ilustraciji in oblikovanju knjig.«

Za prodajo po trgovinah nima dosti časa, vanjo tudi ne vlaga veliko, saj večinoma ustvarja za naročnike. Tudi v prihodnosti želi delati na podobnih področjih. Pri svojem delu zelo uživa, načrtuje več osebnih projektov in povezovanj z drugimi umetniki. Najraje sodeluje z ljudmi, s katerimi ima podobne interese in miselnost, a različne spretnosti in izkušnje. S prijateljico, umetnico kolaža Marušo Štibelj, pripravljata skupno razstavo na temo melanholije, z Evo Mahkovic se pogovarjata o novi knjigi. S partnerjem, ki ga je spoznala na filmskem večeru pri skupnem prijatelju, pa o stvareh, ki so jima všeč. »Zelo veliko imava skupnega. Všeč so nama iste stvari, uživava v športu – skupaj hodiva, kolesariva, trenirava karate, veliko potujeva, hodiva v kino, gledališče in na koncerte. Od letos imava tudi kužka, mešanko Nuri, tako da je najin dom še bolj živahen,« pove Eva, ki ji zaradi vsestranskosti ni težko najti dela.