Filip rad kuha in preizkuša različne jedi, a njegova triletna hčerka Sofija najraje vidi, da ji pripravi meso in krompir. Deklica ima sicer tudi svoj predpasnik in očetu rada pomaga v kuhinji. 

Si ogledate svoje kuharske podvige na televiziji? Potarnali ste, da ste nenehno v stiski s časom, odkar ste upokojenec ...

Po pravici povedano nisem še nobene ujel v rednem programu, saj me med vikendi običajno ni doma, zato si jih ogledam za nazaj. Sem zadovoljen s seboj. (smeh) Oddaje pa si ogledam tudi z vidika bivšega profesionalnega športnika – zdaj že lahko tako rečem –, saj se gledamo tudi v športu, temu rečemo videoanaliza. Da vidiš, kje imaš prostor za izboljšave, kje si naredil napako, da lahko napreduješ. Sebe je res malo naporno gledati, ampak je še v meri znosnega. (smeh)

Kakšne odzive prejemate?

Družina seveda gleda in jim je všeč, tudi prijateljem, me pa tudi na cesti ustavljajo neznanci in pohvalijo.

Katero jed si običajno zaželi vaša triletnica, da ji jo pripravite?

Ona bi ves čas jedla meso in krompir. Včasih mi je kar malo hudo: tako se trudim, da ji skuham – mislim, saj po eni strani mi je všeč ta brutalna otroška iskrenost –, ona pa reče, da ni v redu in da bi meso in krompir. Rada mi tudi pomaga pri kuhanju, a ker najraje meša, pripravlja maso za kakšne mafine. Je le še premajhna, da bi jo pustil samo ob štedilniku. Ima svoj predpasnik in mi rada pomaga.

Govori se, da imate novo ljubezen. Lahko komentirate?

(smeh) Za zdaj imam rad svoj mir, da se lahko posvečam hčerki. Glede ljubezni pa ni nekih strašnih novosti, ki bi jih lahko razkril.

filip flisar
Revija Zvezde
Doma rad kuha, s kuhanjem pa spoznava tudi svojo triletno hčerko.

Je za vami dobro leto?

Bilo je dobro. Sam sem si »športno penzijo« predstavljal drugače; da bom veliko doma, imel veliko časa in podobno. Hitro sem se zaletel v steno, in čeprav se sliši ironično in klišejsko, da ko si v pokoju, nimaš časa, se je to meni dejansko zgodilo. V športu imaš natančen urnik – kdaj se začne pripravljalna sezona, kdaj tekmovalna ... Del tega, da sem bil uspešen športnik, je tudi to, da imam do sebe visoka pričakovanja in visoke cilje. Ko končaš kariero, pa ostane to del tvoje identitete, ta visoka pričakovanja in cilji. Zdaj delam veliko različnih stvari in seveda je težko vse organizirati. Poleg vsega sem si poškodoval koleno in je rehabilitacija vzela veliko časa. Ampak pod črto, če se vrnem na vprašanje: leto je bilo lepo, a naporno.