Po dolgem času se vračate na glasbeno sceno. Kje ste bili toliko časa?

Preprosto, malo v lastni drami, malo v miru, na splošno pa daleč stran od javnega življenja. Ali ste me pogrešali? Jaz sem tudi vas. (smeh)

Zakaj ste se sploh umaknili za nekaj časa?

Iskreno povedano, to je bilo res popolnoma nenačrtovano. Zgodilo se mi je življenje. Nekaj kislih limon in prežvečenih ljudi pozneje pa lahko rečem, da če ne bi končno zaupala svoji intuiciji, poprijela za tnalo in skovala srečo po lastnih principih, me še danes ne bi bilo tukaj.

In kaj je boljšega kot vrnitev s svežim komadom – Grem sam naprej. Kaj je tisto, kar ste hoteli s pesmijo, ki še danes polni glasbene lestvice, sporočiti ljudem?

Nanašajoč se na prejšnje vprašanje, je bila pesem odgovor vsem, ki želijo in delajo slabo, a so vseeno hinavsko prijazni. Pesem je namenjena opolnomočenju samega sebe do točke, ko si miren in pomirjen z vsemi svojimi dejanji. Vsak od nas kdaj pride v situacijo, iz katere težko zbeži, ko pa končno zberemo moči in gremo naprej, nas z lahkoto preplavi val nezaupanja, dvoma. Zato tudi tako jasno nagovarjanje v pesmi »se sploh ne oziram in grem sam' naprej«.

Prav te dni ste predstavili novo pesem Greva na kavico. O čem, razen očitnega, govori pesem?

Pesem Grem sam naprej je bila zame malo naporen projekt, polno čustev in precej razburjenja je povzročila vrnitev, ki je ni nihče več pričakoval, obenem je še pesem s tako odločnim in nič kaj prikritim sporočilom. Jaz pač ne znam drugače. Zato je Greva na kavico protiutež Grem sam' naprej, pesem s popolno neobremenjenostjo. Slovenke in Slovenci smo znani po tem, da se na kavah zmenimo čisto vse. Od ločitve do poroke in vse vmes. (smeh) In ovekovečenje teh trenutkov, ki jih poznamo praktično vsi, se mi je zdelo tako logično in simpatično, da smo pesem, ki je že nekaj časa ležala v predalu, morali zagrabiti, urediti in predati vsem vam. Pa še po covidnem zaprtju lokalov, ki so nam vzeli sapo, se mi je zdelo iskreno povabilo s hudomušnim besedilom res nujno in morda dovolj igrivo, da postane nova fraza vabljenja na kavo. Saj veš, »greva na kavico, bova klepetala, bova klepetala«.

Pri vas smo zdaj že vajeni, da radi »malo pičite tam, kjer ni treba«? Komentar?

Ali res ni treba? (smeh) Če moje pesmi ne bi imele ali koketnega ali pa konkretnega sporočila oziroma ne bi orisovale življenjskih zgodb in situacij, mene ne bi bilo na sceni. Jaz pač ne morem drugače.

Posneli ste tudi videospot, ki ste ga snemali 1. oktobra, na svetovni dan kave, kajne? Naključje?

Ojoj, pa kakšno! Nisem imela pojma, dokler nisem po končanju snemanja videla na nekem pekovskem profilu – ja, ja, tudi jaz nenehno pečem kruh, dolgčas, saj vem (smeh) – da je 1. oktober svetovni dan kave. Mislim, včasih se energije res poklopijo in tako kot so se na tisti dan z vso ekipo, ki je sodelovala pri snemanju spota, se že dolgo niso. Poglejte si, stajlingi so krasni, moj soigralec »paše« v to igro popolno. V videospotu nastopijo sami meni zelo ljubi ljudje.

Pa pijete kavo, da se imate za kavoholika, ali ne? Kako je s tem?

Da, jaz sem kavoholik do te mere, da se moram resnično zadržati, da ne popijem preveč kav. Zjutraj turško, čez dan »grem na kavico« in se vse zmenim, popoldne pa morda naredim še macchiato ali kapučino iz domačega kavnega aparata. Poleti se čez dan vrstijo grški kavni frapeji, ki so hladni, pozimi pa po družinskih kosilih prava kava z baileysom … No, včasih pa z viskijem. Mnjami!

katarina mala 3
Tomaž Levstek
Katarina Mala predstavlja svojo novo pesem in videospot Greva na kavico.

Pri vas smo vajeni barv in zgodb tako pri pesmih kot tudi spotih. Zakaj?

Katarina Mala je lik, je alter ego, je izpolnjevanje vsega tistega, kar si v realnem svetu ne drznem biti. In če v vsakdanjem življenju nosim pretežno elegantna, bolj temna oblačila, si v glasbenem ustvarjanju dovolim iti v svoj najpriljubljenejši stil, ki je še vedno izjemno ženstven, eleganten, a mi daje hkrati še neki občutek dive. Vendar ne na turbo sceno, ampak bolj na sceno 50., 60. let. To sploh ni preprosto. Tak stil moraš res začutiti, se z njim zliti in ga pretvoriti v zgodbo, v igro. Gledališče je moja velika ljubezen. Je pa tako, da so moje pesmi tako ali tako zgodbe življenja, tebe, mene, vsakogar izmed nas. Ravno zato se ljudje poistovetijo in najdejo v njih. Ker so resnične in iskrene.

Nastopili ste tudi na Fatalnem moškem 2021. Je bil to vaš prvi večji nastop po dolgem času? Kako ste se počutili spet pred občinstvom?

Odlično sem se počutila, ob spremljavi klavirja sem pripravila kabarejsko sestavljen »medley« šestih pesmi. Prvi del sem posvetila zmagovalcem oziroma poražencem, drugi del pa nagovarjanju fatalcem s svojimi najbolj znanimi pesmimi. Na koncu je seveda sledilo povabilo z Greva na kavico. (smeh) Res ogromno mi je pomenilo, da so mi po dogodku iskreno in z velikimi objemi čestitale čisto vse igralke, prisotne na tem večeru. Zelo zanimivo. In to resnično cenim.