»Sigurno o družbi kaj povem ali izvem veliko raje skozi smeh kot skozi vpitje in mahanje z zastavami in pestmi,« pravi. Ni pa ves humor, ki ga dela, angažiran. »Pri politično-satirični oddaji Kaj dogaja seveda je, v oddaji V petek zvečer pa smo veliko manj angažirani in veliko bolj samo 'odpuljeni'.«

karas1
Mediaspeed
»Za humor potrebuješ osnovni talent, potem pa čim več priložnosti za vajo in učenje,« pravi Jure Karas.

Zakaj ste se »zatekli« v humor?

Ne vem, če sem se ravno »zatekel«, saj humorja ne vidim kot neki pobeg, ampak je to enostavno žanr, v katerem se dobro počutim in mi omogoča, da spravim v dobro voljo tudi druge ljudi. Z veseljem pa kdaj spišem kakšno »nehumorno« vsebino, samo toliko, da zatežim sebi in preostalemu svetu.

Z vami povezujemo tudi glasbo. Kdaj se je rodila ljubezen do glasbe in kdaj ste ugotovili, da se lahko tudi prek nje angažirate?

V primerjavi z Juretom Karasom – profesionalca, ki ga ne osrečuje nič in ki ga mara redko kdo ali sploh nihče, je Jure Karas zasebno izjemen človek, ljubitelj živali in rastlin, poznavalec več kot 4000 vrst lesnih in drugih gob, športni pilot in padalec (nikoli istočasno), vedno nasmejan (tudi ko spi) človek, ki ga osrečuje dobesedno vse. Za tega tipa je res vsak dan praznik.

Violino sem žagal od sedmega leta dalje, prava ljubezen do glasbe pa je prišla nekje v najstniških letih, ko sem ugotovil, da so fantje s kitarami puncam absolutno bolj »kul« kot tisti brez kitar. Tudi pozneje, ko sem ugotovil, da to ni čisto res, je ljubezen do glasbe ostala. Angažiranost v glasbi pa se je bolj ko ne zgodila naključno – s Slon in Sadež sva vedno pisala, kar nama je pasalo. Nikoli ni bilo neke hude agende – bolj se mi zdi, da so naju potem ljudje uvrstili med »angažirane«, ker niso vedeli, kam drugam predalčkati to bizarnost.

Kakšen humor je blizu Slovencem? Čemu se najbolj smejimo?

Tako kot vsi ostali narodi – dobremu humorju. Verjamem, da je kakovost mogoča v vseh vrstah humorja, ampak tako kot za vsako drugo stvar na tem svetu tudi za humor potrebuješ osnovni talent, potem pa čim več priložnosti za vajo in učenje. Zato sem vesel, da se v zadnjih letih TV-produkcija konkretno prebuja, saj je to edini način, da na sceno dobimo sveže, kakovostne pisce, igralce in režiserje komedije (pa tudi drugih žanrov).

Ste imeli zaradi satire kdaj tudi kakšne težave, dobili morda kakšne žaljivke in grožnje?

Da, po bifejih mi neprestano grozijo z zastonj pivom. Dostikrat tudi vpijejo »dej petko« ali »bravo, genij«. Neznosno je.

Se vam kdaj zdi, da so vsa opozorila, nastavljanje ogledala ... zaman, da se Slovenci ne premaknemo iz svoje cone udobja?

Ne zdi se mi, da bi bili Slovenci tu kaj drugačni od ostalih narodov. Namen satire ali angažiranega humorja po moje ni revolucija, ampak »kavč evolucija« – počasi se daleč pride. Nekako upam, da je družba, ki se lahko v petek ali soboto zvečer usede na kavč, se smeji drugim in sama sebi, še vedno dovolj zdrava v glavah in odločitvah o prihodnosti.

Kaj je obdobje epidemije prineslo oziroma odneslo vam osebno? In kaj mislite, kako bo na dolgi rok vplivalo na ljudi, umetnost, solidarnost?

Prineslo mi je vsaj dve spletni kameri in boleč hrbet od sedenja pred računalnikom. Odneslo pa obremenitev vprašanja »Kam gremo danes?«, ker je bil odgovor vedno: »Nikamor.« Ob začetku epidemije sem nekako upal, da bo ob vseh problemih in trpljenju, ki ga taka zadeva prinese, dejstvo, da smo vsi v tem šmornu, neki globalno povezovalni moment, ampak očitno nam je tudi to uspelo preseči. Počakajmo, konec koncev – z besedami projektantov tretje razvojne osi: »Tole bo očitno še mal' trajalo.«

karas4
Lana Požlep
Z režiserko Tijano Zinajić sta pred kratkim ustvarila glasbeno komedijo Čudovita.

Sta Slon in Sadež še aktualna? Se mi zdi, da ju že dolgo nisem zasledila, niti na Facebooku.

Seveda sva. Slon in Sadež bova aktualna, tudi ko Facebooka več ne bo. Res je, da tako kot druge glasbene skupine, ki so se s korono znašle v »saj bi delal, pa ne morem« situaciji, tudi mi nismo bili kaj prida aktivni. Z Igorjem (Bračičem, op. p.) imava srečo, da lahko delava tudi na drugih področjih – ampak res upam, da se bo glasbena scena kmalu normalizirala do te mere, da bo spet mogoče preživetje ljudi, ki se ukvarjajo zgolj z glasbo, saj je to edini način, da dobimo glasbene presežke in cela scena napreduje.