»Imam tudi eno kapo, in sicer kapo angleškega pilota, ki je strmoglavil v Franciji,« se pohvali naš priljubljeni kantavtor, ki je kape nosil v otroštvu, nato pa je naokoli hodil brez pokrivala. »Tudi nastopal sem brez njega. Potem pa sem leta 1990 v Italiji na svetovnem prvenstvu v nogometu kupil svoj prvi klobuk. Bel.« In se je začelo …

Hoteli so sive

Vlado je kmalu zatem začel sodelovati z Beltinško bando, ta je imela klobuk za del svoje odrske uniforme. »Beltinško bando je že na začetku devetdesetih s klobuki oskrbovala znana Tovarna šeširjev Škofja Loka. To je bil pravi protokol: najprej na meritve glav, nato na pomerjanje klobukov in šele potem so bili gotovi. Nekoč so gospodje šli sami na pomerjanje in prišli domov s sivimi. Kako pa zdaj to, saj mi nosimo črne? Direktor Miro Pinterič mi je povedal, da so mu Miško, Janez, Jožek in Tonek rekli, da še niso tako stari, da bi nosili samo črne, in hočejo sive,« se smeji Vlado, ki danes verjetno še kako dobro razume kolege iz bande, saj je tudi sam kljub zrelim letom še vedno poln energije.

Več kot 60 zgodb

»Ko sem praznoval šestdeset let (pred dobrimi sedmimi leti, o. p.), smo pred koncertom v Cankarjevem domu pripravili razstavo mojih klobukov in njihovih zgodb. Takrat jih je bilo šestdeset, zdaj jih je že več. Hkrati smo takrat izdelali linijo šestdesetih unikatnih klobukov in jih dali v prodajo. Vsi so bili oštevilčeni, s svilenim dnom, besedilom pesmi v notranjem obodu in sploh zelo lepi,« pravi Vlado, ki bo klobuke očitno spet štel čez kaki dve leti. V svoji zbirki ima res zelo različne.

kramljanja kreslin - foto Šimen Zupančič
Šimen Zupančič
»Mi smo imeli luknje v čevljih, današnji otroci pa imajo slabo samopodobo!«

Nekaj mesecev dela za klobuk!

»Najveličastnejši so prav gotovo tisti, ki mi jih zadnja leta izdeluje mojster Sergej Pajk. Prekrasna sta dva črno-bela oz. belo-črna. Pred kratkim me je presenetil s prav posebnim 'krščakom', ki ga je izdeloval nekaj mesecev. Ob veličastnem klobuku je v škatli na desetih straneh opisana zgodba o tem, kako je nastajal po postopku, ki ga je izvajal njegov ded leta 1924. Tako izvemo, da je firma Winchester hat comp izdelala klobučevino iz dlake kanadskega bobra, da je okrasni trak narejen iz kože murskega krapa in še vse druge podrobnosti.« Ja, klobuki torej niso kar tako!

Česar ne iščeš, te najde

Svojo res bogato zbirko je Vlado z leti dopolnjeval na različne načine. Dvakrat se mu je zgodilo, da so mu dali klobuk na glavo kar med koncertom. »V osemdesetih letih mi je v študentskem naselju med igranjem na odru posadil na glavo svoj klobuk igralec Brane Završan, potem pa sem enega usnjenega dobil na glavo med nastopom  v Avstraliji,« se spominja in doda, da klobukov ne kupuje namensko: »Pravzaprav jih niti ne  iščem, saj jih imam že dovolj, kupim jih le, če mi res padejo v oči. Tako sem jih pred leti kupil kar nekaj v znani klobučarni v New Havenu v ZDA.«

Drži mi klobuk!

Klobuki so za Vlada tudi predmet blagovne menjave! Cel kup jih je namreč zamenjal s svojimi bolj ali manj znanimi prijatelji. Vse se je začelo po naključju: »Mislim, da je bilo v Kostanjevici po koncertu z Beltinško bando. Prišli smo v restavracijo in kuhar se je pošalil, ali mu dam svoj klobuk. Ali zamenjava, sem odvrnil in odšel domov z belim kuharskim, on pa je obdržal mojega.« Glede na to, da klobuke dobiva oziroma kupuje na vseh koncih in krajih, spomin pa z leti ni več povsem zanesljiv, je pred kratkim uvedel novo pravilo: »Zadnje čase si zapišem v notranjost klobuka, kje sem ga nabavil ali kdo mi ga je podaril. Tako imam celo dva ženska – eden je od slovenske ženske olimpijske reprezentance, drugega pa je Mima Jaušovec prinesla iz Wimbledona.« Tudi klobuke, ki jih dobi od drugih, rad nosi. »Pred leti sva zamenjala klobuka z nekim klošarjem. Prav poseben pa je nepremočljiv 'dežni' klobuk Olge Jančar,  ki mi ga je posadila na glavo, ko sva neke noči klepetala na dežju pred mariborskim gledališčem. Tega še posebej čuvam …« pravi.  Da mora paziti na pokrivalo, se  je naučil zaradi nezgode pred leti: »Na ladji na Brionih, kjer sva imela koncert z Radetom Šerbedžijo, je tako pihalo, da mi ga je odneslo v morje …«

Praktični niso, lepi pa vsekakor!

Glede na to, da se klobuki z leti vedno bolj širijo po stanovanju (»Ja, zdaj so že malo nabutani,« pravi Vlado), nas je zanimalo, kaj na to čedalje večjo zbirko pravi žena Eva. »Včasih ji kakšnega posodim,« se zasmeji kantavtor.

Pri vsem tem pa se mu klobuk sploh ne zdi posebej praktično pokrivalo! »Ne mislim, da so posebej praktični, ampak saj lepe stvari ponavadi niso praktične. Nepraktične stvari nas delajo ljudi, samo praktične so živali,« pribije za konec.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_41
zarja jana
naslovnica