Poznamo ga predvsem po vlogah negativcev in ženskarjev, s čimer pa se Vojko Belšak ne obremenjuje. »Najlepše in najbolj hvaležno je igrati negativca. Lahko si 'prasec' in ljudje si te zapomnijo – nobena reklama ni slaba,« se smeji. Negativca je igral v Reki ljubezni, tudi v novi seriji Sekirca v med je glavni zlobnež. »Maks je super vloga: dobri avti, dobre ženske, dobra hiša – kaj bi lepšega? Vse je že narejeno, samo še lepo se moram obleči in sprehoditi mimo kamere,« je duhovit. A doda, da v resnici ni takšna baraba.

Vse najboljše! Prvega septembra ste praznovali 50 let!

Joj, saj ne morem verjeti. Zmeraj sem si mislil, da abraham pritiče nekomu drugemu, a se je kar hitro obrnilo in sem se znašel v tem častitljivem naslovu. Lagal bi, če ne bi rekel, da čutim, da se moja življenjska pozornost zdaj obrača malo bolj navznoter, ne več toliko navzven. Ne hitim več v nekem iskanju nečesa zunaj, ampak je več premisleka navznoter in manj hitenja.

Orodje igralca je njegovo telo. Vas zato skrbijo leta?

Še kako drži, da če se po štiridesetem zjutraj zbudiš in te nič ne boli, si najbrž mrtev. (smeh) Gotovo se pozna, da nisem več tako okreten, telo ni več tako elastično. Če sem prej brez pomisleka skočil z odra, zdaj vdihnem in premislim – okrevanje zvitega gležnja traja dosti dlje kot nekoč. Res pa je, da tudi zaradi tega, in ker se mi zdi to prav, redno skrbim za kondicijo.

Vseeno pa brez pomislekov skočite s padalom?

Letenje je bilo vedno moj sen in sem zelo vesel, da sem se za abrahama počastil s tem. Skoki s padalom so zelo zelo premišljeni. Vedno. Tu je premislek dosti bolj temeljit in vedno si popolnoma prisoten v tistem trenutku. Sem bil pa zelo presenečen, ker z jadralnim padalom letijo v glavnem starejši, še starejši kot jaz.

Kriza srednjih let? Eni si kupijo motor, vi pa skačete s padalom?

Lahko to imenujeva tudi tako. (smeh)

Motorja nimate?

Sem ga imel, a sem ga prebolel. Se mi vseeno zdi manj nevarno skakati s padalom kot voziti z motorjem. Te naše ceste so obup! Sem vesel, da sem še vedno živ, glede na to, da sem eden izmed tistih, ki so ogromno na cesti. Avtov je vedno več; če se bo tako nadaljevalo, se bomo zadušili v pločevini.

Je padalo bolj adrenalinsko kot potapljanje, s katerim ste se nekoč tudi ukvarjali?

Eno je vodilo k drugemu. V bistvu sta podobna. Gre za drug medij, a princip je isti. Ko se pri potapljanju zbalansiraš, lebdiš kot ribica nad kamni in skalami ter imaš enak občutek, kot bi letel. Kot otrok sem vsako noč sanjal o letenju, in to na različne načine. A ker sem se začel takoj po srednji šoli ukvarjati z gledališčem, ni bilo časa za letenje. Pravzaprav sem moral opustiti vse športe. Iz vojske mi je ostal tek, ker je zastonj in ker lahko tečem kadarkoli. Včasih tečem okoli svoje bajte v Halozah, zdaj so se me kmetje že navadili, a ne razumejo, zakaj bi človek iz čistega miru trošil energijo in tekal po hribu gor in dol, ko pa je treba pospraviti seno, nasekati drva … Čisti čudak! Rečejo: »Ah, to je tisti s televizije.« (smeh)

Je vaš naslednji podvig pilotiranje letala?

Ne, to je to, jadralno padalstvo sem komaj začel, imam kakih štirideset višinskih skokov, za izpit jih potrebuješ petdeset. Če bom potem hotel narediti še izpit za tandem, me čaka še leto ali dve dela. Poleg tega je zame to neke vrste meditacija, ker gre za pogovor samega s sabo in z vremenom. To je strateška igra, da oceniš situacijo. Od tega je odvisno, ali boš letel pod oblaki ali padel dol. Vedno znova se vprašaš, ali ti bo uspelo ali ne.

vojko3
osebni arhiv
Za Abrahama si je podaril tečaj jadralnega padalstva. »V letenju neizmerno uživam.«

In o čem sanjate zdaj, ko končno letite?

Želim si več druženja z ljudmi, več pristnih odnosov, več kakovostnega življenja v prijetni družbi, ob ljudeh, ki ti nekaj dajejo, ne samo jemljejo, v miru s samim seboj – to je ta razlika danes, ko sem abrahamovec, in nekoč pri tridesetih, ko sem delal v treh gledališčih, petek in svetek, se vozil po celi Sloveniji, ker se mi je zdelo to potrebno, če hočeš kaj doseči.

Zakaj ste pravzaprav postali igralec?

Ko sem bil otrok, nikoli nisem imel posebne želje biti igralec. Ko sem bil v osnovni šoli, je sestra sodelovala pri ljubiteljskem gledališču na Ptuju, ki ga je vodila Branka Bezeljak. Ker niso imeli dovolj fantov, je Branka moji mami in sestri rekla, naj nagovorita še mene. In sem šel, itak so bile tam same punce. (smeh) To je trajalo eno leto, pa drugo, tretje in na koncu srednje šole so mi vsi rekli, da bom zagotovo šel na AGRFT. Jaz pa sem hodil v matematično šolo – skratka naravoslovec. Na prijavnici za fakulteto sem napisal tri možnosti: AGRFT, računalništvo in gozdarstvo. Zafrknili so me, ker so me sprejeli na AGRFT. A sem se odločil, da grem najprej v vojsko, iz nje pa sem šel naravnost v Ljubljano na akademijo. Sem si mislil, da bom poskusil; da verjetno itak ne bom vsega naredil, pa bom šel potem kaj drugega študirat. A sem vse izpite naredil v prvo in obtičal v gledališču.

Ampak vam ni žal?

Ne, čeprav sem imel na štiri, pet let popadke, da bi kar vse pustil. A drugega itak ne znam delati. Če si sposodim odgovor upokojenega kolega Evgena Cara na vprašanje, kaj je bilo tisto najlepše v igralskem poklicu: ljudje. Z igranjem raziskuješ različne svetove, zato se lažje distanciraš do te mere, da ne obsojaš, ampak le opazuješ in spoznavaš, da je tvoj pogled le eden od mnogih. Ljudje smo družbena bitja, ki potrebujemo interakcijo, prelivanje mnenj, sprehajanje po drugih svetovih … To je glavno bogastvo, ki mi ga je dalo gledališče: opazovati svet in ljudi, čutiti empatijo.

Mislite, da lahko umetnost kaj konkretno spremeni?

Ne samo, da lahko spremeni. Če je kdo kaj spremenil, je to umetnost. Umetnost nam omogoča, da si duša spočije od tega čudnega sveta, v katerem smo se znašli. Umetnost je vabilo publiki, da jih popeljemo za nekaj časa v svet, ki je drugačen od njihovega in si ga sicer ne bi mogli privoščiti. In jih seveda posledično spodbuditi k razmisleku o samem sebi.

Je serija tudi umetnost?

Žanrsko je uokvirjena, ima svoje zakonitosti, je pa res, da za večje presežke v njej ni časa in prostora. Gre predvsem za sprostitev, a se moraš enako potruditi kot kjerkoli drugje. To, da vsak dan visim pri ljudeh v dnevih sobah, jemljem kot svojevrstno odgovornost.

Televizija ima večji vpliv kot gledališče …

Se strinjam, in tudi svet je vedno bolj neumen. To je tudi eden izmed šokov, ki sem ga v teh petdesetih letih spoznal. Od malih nog, odkar gledam televizijo, se ni nič spremenilo. Že na tisti široki televiziji, pri kateri si moral vstati, da si zamenjal kanal, smo gledali vojno med Irakom in Iranom. Mislil sem, da rastem v državi, kjer se bo vse spremenilo.Vojne bodo pozabljene, samo znanost in umetnost nas bosta napajali. Zgrožen sem, da smo šli v še večje sranje, kot je bilo. Včasih so bile avtoritete, kot so policist, zdravnik, župnik, učitelj, tudi igralec je bil spoštovan, zdaj pa že dolgo ni, smo v istem stroju za mletje kapitalizma kot vsi delavci v naši družbi. Honorarji se že leta niso povišali, ljudje imajo pozornosti samo tri minute, vsi buljimo v telefone, nihče ne bere, ne govori o filozofiji … Kaj lahko potem drugega pričakuješ od družbe? Najbolj me žalosti, da vodečim strukturam in kapitalu ustreza poneumljanje ljudi. Vse, kar potrebujejo, je tvoj podpis ali všeček, drugo jih ne zanima.

vojko3
Mediaspeed
Vojko je član igralskega ansambla mariborske Drame.

Kako to spremeniti?

Ne vem, a slutnja mi pravi, da bo to spremenila generacija Z. Z njimi bo nastal nov profil volivca in posledično nov profil človeka, ki se bo znal boriti za svojo kakovost življenja tako, kot se njemu zdi, da mu pripada. Mi smo bili generacija, ki so ji privzgajali, da je vsako delo častno in da je služba vrednota. Pri generaciji Z delo in služba nista vrednoti, oni hočejo delati, kar je njim všeč, in uživati v svojem delu. To je bila v moji generaciji bogoskrunska izjava, ker individuuma ni, dela se za dobrobit družbe. In ravno tu zdaj škriplje, družba je na rdečih obratih, ker vsi želijo biti individualisti, pa ne moremo biti, in vidimo, da si tovrstne individualistične eskapade lahko privoščijo le nekateri, tisti, ki imajo čas ali denar. Mi smo pa nekje vmes. Nimamo ne enega ne drugega. A ljudje se že združujejo in ponovno pogovarjajo kot ljudje, ustavijo čas in iščejo lastni mir v tem trenutku, tukaj in zdaj. Sem slišal neko napoved za leto 2050: dve tretjini ljudi ne bo več, ker jih bo izbrisal virus ali okolje (poplave, suše ...), prebivalstvo ne bo več skoncentrirano v mestih, ampak se bo živelj preselil na obrobje in bodo imeli samozadostne agroskupnosti. Upam, da se to uresniči.

Vas skrbi za najstniško hči Lio?

Seveda! Otroci so največja človekova skrb. Z njeno mamo se strinjava, da moraš investirati v otrokovega duha. Glede na to, v kakšnega človeka se Lia razvija, me ne skrbi zanjo. Po drugi strani pri očetu in mami tudi vidi, kaj pomeni, da se trudita vsak na svojem področju in hkrati poskušata biti človeka in živeti. Mislim, da je to dovolj, da se bo lahko sama znašla.

Je podedovala vašo igralsko žilico?

Seveda! Po mami pa čudovito poje. Upam, da jo igralstvo zdaj malo mineva. Trenutno je na prvem mestu glasba, poleg gimnazije študira še jazz in klasično solopetje. Verjetno bo pristala v nekih umetniških vodah. Rekel sem ji, da če bi bil jaz še enkrat mlad, bi šel v digitalizacijo, naredil neki start-up, razvil kakšno aplikacijo in podobno, a me ne posluša. Mi je všeč, da ima svobodnega duha, se ne obremenjuje in ne omejuje. Življenje ti itak samo pristriže peruti, če imaš prevelike.

Kako pa gleda na slavnega očeta?

Včasih sem brez dlake na jeziku, ker poskušam biti kot igralec zabaven in v centru pozornosti, zato sem jo že večkrat spravil v nerodno situacijo. Po eni strani je ponosna, po drugi pa jo je sram; tega se je na neki način navadila. Je pa že od malih nog z mano hodila v gledališča in studie – vsi ti prostori so zanjo demistificirani.