Dvainosemdesetletna Tereza je že dolgo povezana s Francijo, tam je skoraj dvajset let tudi živela in prepevala v francoščini. »Za gradnjo mednarodne kariere sem Francijo izbrala, ker me je navdihovala s svojim intelektualnim, kulturnim in družbenim življenjem.«
PONOSNA ODLIKOVANKA
Tudi po vrnitvi na Hrvaško je še večkrat nastopila v Parizu, predvsem pa je Hrvaški približala kulturo francoskega šansona in tja pripeljala mnoga legendarna imena iz francoskega sveta glasbe in kulture. »V življenju sem dobila veliko priznanj, vendar je Francija kljub vsemu najbližja mojemu srcu, zato sem zelo ponosna. Lepoto svojega poklica vidim tudi v tem, da sem prejela priznanje za zavezništvo dveh držav,« je na podelitvi dejala pevka, ki je ob tej priložnosti izdala tudi videospot za pesem Kilimandjaro san neige, francosko različico pesmi Ima te, in sicer je besedilo v francoščino prevedel legendarni francoski šansonjer Serge Lama, ki je tudi bližnji Terezin prijatelj. »Francoski jezik in šanson sta globoko zaznamovala mojo zasebno in profesionalno pot ter me še vedno navdušujeta,« pravi Tereza.
GLASBA JI DAJE MOČ
Tereza Kesovija je eno najbolj prepoznavnih glasbenih imen na prostoru bivše Jugoslavije in tudi širše, oder in glasba sta njeno življenje. Trdi, da jo petje drži pokonci in ji daje moč, zato je kljub letom še vedno zelo aktivna. »Proti letom ne morem nič, a tudi leta ne morejo nič proti meni,« je ob osemdesetem jubileju povedala v intervjuju za revijo Vklop. »Pela bom do zadnjega daha,« je odločena. Tudi na podelitvi medalje je za Jutranji list dejala: »Zelo sem hvaležna za to priznanje in še naprej bom delala, kot sem delala do zdaj. Nimam več veliko časa, a ga bom dobro izkoristila.«
POGREŠA ROGLJIČKE
V življenju ji je lepo, trdi, čeprav je šla tudi skozi težka obdobja in kar nekaj zdravstvenih kriz (prebolela je raka na ledvici, imela tumor na ušesu). »Življenje je razburkano morje.« Zaveda se, da vzponom sledijo padci, da ni veselja brez žalosti. A vedno poskrbi, da ji nikoli ni dolgčas, in se obdaja z nasmejanimi ljudmi. »Smeh je radost življenja,« trdi. Upa, da se bo kmalu spet sprehajala po Parizu, kjer je bila zadnjič pred izbruhom epidemije. »Francijo zelo pogrešam, je v mojem srcu in bo tam ostala do konca.« Pogreša pa tudi že prave francoske rogljičke, brez katerih zanjo ni pravega zajtrka. »A to, kar imamo pri nas, niso pravi rogljički. Saj so dobri, ampak nikar mi jih, prosim, ne polnite s čokolado! To ni to. Rogljički so zares popolni samo v Franciji.«
