Nam lahko zaupate, kdaj boste drugič postali mamica in ali bo vaš prvorojenec Karlo dobil bratca ali sestrico?

Drugič bom mamica postala julija, tako da bo poletje še malo bolj vroče. To, ali je Karlo dobil bratca ali sestrico, pa vam sporočim iz porodnišnice.

Kako pa Karlo gleda na to, da bo veliki brat, da ne bo več edinček?

Karlo se zelo veseli, boža, ljubčka trebušček ter je ves navdušen in se mu zasvetijo oči, ko začuti dojenčkove brcke. On sicer pravi, da hoče sestrico. Ko sem ga vprašala, zakaj, je rekel: »Zato, da bom lahko plesal z njo. Da bova plesni par. Ker z bratcem ne morem biti plesni par.« Hja, mogoče pa bomo imeli čez kakšnih dvajset let novega kandidata za Zvezde plešejo! (smeh)

Kako se počutite med drugo nosečnostjo, je drugačna kot prva? Kaj pravi vaš partner Miki – ste bolj občutljivi kot sicer?

Drugače je to, da je bil tokrat dva meseca ob meni lavor, in da, čeprav jih sicer rada jem na tisoč in en način, za jajca niti slišati nisem smela. Kar pomeni, da se je prvič zgodilo, da dva meseca iz naše pečice ni dišalo po mojih sladkih dobrotah. No, pa tudi kavo je moral obiskom kuhati Miki. In zelo drugače je seveda to, da sem med prvo nosečnostjo neprestano nastopala, zdaj pa niti enkrat. Sicer pa kakšnih posebnih sprememb ne opažam. Tudi Miki bi vam odgovoril enako. Oziroma ena velika sprememba pa je ... In sicer ta, da imam zdaj že na polovici nosečnosti takšen trebuh, kot sem ga imela s Karlom šele proti koncu.

Povedali ste že, da doma sami čistite in kuhate – pa zdaj, imate kakšno pomoč? Se vaš partner tudi loteva gospodinjskih opravil?

Glede na to, da nimamo dela in sem zdaj res ves čas doma, pomoči ne potrebujem. V gospodinjskih opravilih uživam, najbolj pa še vedno v kuhi in peki. Miki je človek, ki je pripravljen poprijeti za karkoli, in ga ni opravila, ki mu ne bi šlo od rok. Zato si delo porazdeliva in tako je obema lažje. Sicer nimava kakšnega posebnega dogovora, kaj kdo počne. Vsak pač naredi tisto, kar vidi, da je v tistem trenutku potrebno. In tako stvari prav lepo potekajo. Seveda pa nama pri opravilih pomaga tudi Karlo, ki še posebno rad pometa, sesa in briše.

Se med nosečnostjo posvečate glasbi, pojete otročku v trebuščku, ste morda kakšno pesem tudi napisali? Vadite petje vsak dan?

Pri nas seveda radi pojemo, ampak to počnemo povsem spontano. Nimam nobenega posebnega urnika, ki bi mi narekoval, kdaj bom prepevala. Je pa glasba na takšen ali drugačen način v našem domu prisotna ves čas. Še posebej smo veseli, ko se nam pri petju in igranju pridružijo prijatelji, ki pridejo na obisk. Takrat se po navadi zgodijo tisti pravi spontani žuri, ko otroci vzamejo v roke razne bobenčke, palčke, tamburin ... jaz se usedem ob klavir, Miki vzame v roke svoj klarinet ali saksofon, in v trenutku imamo bend, ki poskrbi, da imajo še naši sosedje kaj od njega. (smeh)

Boste zaradi drugega materinstva glasbeno kariero za nekaj časa postavili na stranski tir, boste leto dni na porodniški?

Vsekakor sta zame moja družina in čas, ki ga bom preživela s svojima otrokoma, na prvem mestu, a če bo vse v redu, je moja želja in tudi dolžnost, da delam in ustvarjam dalje. Materinstvo pa je za delo in ustvarjanje le še dodatna motivacija. Trenutno je sicer že zaradi situacije, v kateri živimo že več kot leto dni, težko karkoli napovedovati. Upam, da se stvari čim prej postavijo na svoje mesto in bomo lahko spet opravljali svoje delo tudi vsi tisti, ki smo čez noč ostali brez njega. Jaz sem se kljub neprijaznim časom decembra lani odločila izdati svojo šesto ploščo z naslovom Moj roman in se že neizmerno veselim trenutka, ko bom s svojo skupino Avantura spet lahko stopila na koncertni oder.

Medtem ko ste prvo nosečnost skrivali do zadnjega, o drugi nosečnosti z veseljem govorite. Kaj se je spremenilo, ste zdaj bolj sproščeni?

Hmm, sprašujem se, kje ste dobili informacijo, da sem prvo nosečnost skrivala do zadnjega, saj sem o veselem pričakovanju takrat obvestila le malo pozneje kot tokrat. Prvič sem za dan objave izbrala svoj rojstni dan, 1. julij, ki bi ga najbrž izbrala tudi zdaj, če bi dete spet pričakovali oktobra ali pozneje. A ker imam zdaj meseca julija rok, to ne bi šlo. Prav tako sem imela tudi med prvo nosečnostjo kar nekaj intervjujev na to temo. O svojih občutkih in pričakovanjih. Tako da zdaj z moje strani ni prav nič drugače. Kot prvič tudi zdaj z vsem spoštovanjem odgovorim na vprašanja tistim novinarjem, ki so tudi sami spoštljivi in so na moje odgovore o nosečnosti pripravljeni počakati do trenutka, ko sem sama pripravljena govoriti o tem. S tistimi, ki nespoštljivo silijo vame takrat, ko se njim zazdi pravi čas za razglašanje moje nosečnosti, pač nisem pripravljena sodelovati. Stvari ne želim prehitevati, tudi z načrti ne, saj se dete še rodilo ni. Lepo počasi, korak za korakom. Hvaležna sem, da je za zdaj vse v redu, in upam, da tako ostane vse do konca nosečnosti.