Finančno in s pogojno kaznijo. Nisem hotela preveč drezati vanj, a je pogovor nanesel tudi na to, na plagiat. Še danes nima čisto natančnega odgovora, zakaj je to storil. Morda ga nikoli ne bo imel. Z gledališčem je opravil. Za vedno, pravi. Kaj še ostane Borisu Kobalu?

Pa začniva pogovor s korono. Kako prenašate ukrepe, zaprtje?

Tako kot ves svet. Na zaprtje odgovarjam z zaprtjem. (smeh) Tej koroni tudi donat ne pomaga! Ne delam nič, zadnje čase sem itak bolj malo delal, zgodile so se stvari, za katere sem kriv absolutno sam. Name je padla svetovna vojna. A dela niti ne pogrešam. Pa ne zaradi otopelosti ali omamljenosti zaradi korone.

Pogrešate gledališče?

Ne. Zdi se mi, kot da nisem nikoli delal v gledališču. Me ne zanima več. Če bi mi zdaj ponudili karkoli, ne bi šel nazaj.

Se čudite temu?

Ne, sem vesel, ker sem se razbremenil more, ki se ji reče gledališče. Imam slabo mnenje o teatru in njegovem okolju. Rodil sem se tako rekoč v teatru, moj oče je bil igralec (Silvij Kobal, op. a.), 45 let sem delal v njem, a če danes potegnem črto, mi je žal, da sem se ukvarjal z njim. Ker sem zaradi ukvarjanja z gledališčem popolnoma zanemaril zasebno življenje. Vse je bilo v funkciji gledališča, samo in edino gledališča. Ugotovil sem, da so v gledališču, tako kot verjetno tudi marsikje drugje, odnosi ekstremno površni, hinavski. Ne vem, ali znotraj teatra obstaja pravo prijateljstvo. Ta svet se me ne tiče več. In ne želim, da bi se me še kdaj tikal.

Moram ugovarjati. Vendarle ste v gledališču pustili sled. Bili ste umetniški direktor Mestnega gledališča ljubljanskega, Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, Šentjakobskega gledališča, avtor in režiser mnogih provokativnih predstav, mnogi se vas spomnijo iz satirične oddaje TV Poper, kjer ste bili scenarist, režiser in igralec. Vsega tega ne morete kar izbrisati.

Lahko vam odgovorim z enim samim stavkom: to mi ne pomeni nič. Danes, na osmi marec (pogovarjala sva se tega dne, op. a.) leta 2021, mi to ne pomeni nič.

Kaj pa vaš boj za zamejski prostor, Tržačane, slovenski teater v Trstu?

To so bili boji brez konsistence, včasih le dejanja moje osebne arogance, nekega nastopaštva. Saj sem verjel v nekatere stvari, a danes mi vse to ne pomeni nič.

Če se ozrete na kariero ...

... najrajši se ne bi.

Nobenega zadovoljstva?

No, ja, tu pa tam je bilo malo zadovoljstva, seveda, a minljivost tega poklica kliče po tem, da je pozaba glavna rdeča nit našega in mojega dela, in žal mi je, da se nisem ukvarjal s čim drugim. Ta hip mi vse to res ne pomeni nič.

Potem bi rajši izdelovali mize?

To bi bilo super, če bi imel ta dar! Tako bi pustil sled. To, kar pušča gledališče, je samo stvar nekaterih maloštevilnih ljudi, ki se tega spomnijo.

Vaš oče Silvij je bil igralec, predvidevam, da vas je on okužil z gledališčem.

Res je, kot otrok sem bil ves čas v teatru. Doma smo takrat imeli samo radio. Zame kot otroka je bil to čaroben svet, še posebej zaodrje, lasulje, maske, rekviziti, sablje ..., gledališki arzenal. Ljudje. Usoda mi je namenila teater, lahko bi bil tudi lučkar v njem ali tonski mojster, karkoli.

Ste spremljali očeta v tržaško gledališče?

Absolutno. To je bila referenčna točka ne samo zame, to je bil slaven, velik teater, danes je po lastni krivdi tako rekoč prostoru nepotreben.

Vi ste bili umetniški direktor tega gledališča.

Dvakrat sem poskusil, a ni šlo, zamejski geto je bil premočan.

Deset let ste bili umetniški direktor MGL-ja.

Bili smo kar močno in uspešno gledališče, po številu predstav smo včasih prekosili celo Dramo, zapustil sem ga z dobro ekipo in finančno pozitivnega.

Preizkusili ste se tudi kot igralec, a v bolj satiričnih serijah, TV-oddajah. Pa v dveh slovenskih filmih ste igrali.

Igralec si pravzaprav nisem želel biti in se nimam za igralca, samo v oddaji TV Poper, ki sva jo pisala s Sergejem (Verčem, op. a.), sva si izmišljala like in nekatere sem zaigral. To je bil moj igralski domet, več kot to si nisem niti želel.

Kakšen pa je bil Trst vaše mladosti?

Nekoč sem bil zelo navezan na Trst, na začetku bivanja v Ljubljani sem imel veliko domotožje. Zadnja krvna vez s Trstom je bila moja mama, a je januarja, žal, umrla. Tudi Trst je izgubil svojo identiteto. Nekoč je bilo to srednjeevropsko mesto, danes ni več. V Trstu so izginili klasični srednjeevropski jeziki, nadomestili so jih afriški, kitajščina, romunščina ... V Trstu sem v svoji mladosti zjutraj ob desetih spil kavico, ko sem prišel leta 1976 študirat v Ljubljano, pa so ob tem času že jedli golaž in polento, na to sem se težko navadil. Danes nisem več Tržačan, Ljubljančan pa tudi ne bom nikoli. Sem zelo labilno drevesce, ki raste na zelo nesigurnih tleh.

Kako pa ste peljali zasebno življenje? V Ljubljani ste si ustvarili prvo družino.

Slabo, ker sem se premalo posvečal temu, teater je bil na prvem mestu. Vse etape čustvenega življenja so propadle. Do konca.

Ampak z otrokoma, hčerjo in sinom, dvojčkoma, imate stike.

Ja, seveda imam, tu nimam nobenih težav.

Kako gresta skozi življenje?

Tako, da praskata. Korona ju je ubila, še dodatno. Hči je zaključila študij v Švici, je sopranistka, nima nobenih izgledov, da dobi delo. Pomaga si s tem, da po spletu uči glasbo v zasebni glasbeni šoli. Jernej je izbral enako poklicno pot kot jaz. Je režiser, naredil je kar nekaj uspešnih predstav, kaj pa bo naprej, se ne ve. To je že vprašanje gole eksistence.

Vi ste že v pokoju?

Ja, od novembra sem v pokoju, dopolnil sem 65 let, delovne dobe pa še nimam toliko. Glede tega sem zdaj preskrbljen, pokojnina mi zadošča. Ni mi treba skrbeti. Prihrankov sicer nimam, vse je šlo sproti.

Katere stvari so v življenju pomembne?

Tiste, za katere mislim, da sem jih zamudil, vse. Na stara leta je težko vzpostavljati, kar bi moralo imeti močne korenine. Pojem prijateljstva, pojem družine, pojem solidarnosti. Stvari, ki sem jih imel, pa sem z njimi delal slabo in grdo. Nisem vzpostavil pravih odnosov, ker se mi je zdelo, da je to tam kar samoumevno, na voljo. In potem vidiš, da so to nežne rože, medčloveški odnosi, to ni kar dano, treba jih je gojiti, zalivati. A ves čas sem imel občutek osamljenosti, občutek, da sem sam. Že od mladih let. Nikoli nisem hodil v diskoteke, na zabave ... videti sem bil strašno zabaven, a melanholija, ki mi jo je »podaril« oče s svojimi geni ... Mama mi je podarila odločnost – če sva se z njo kdaj sprla, sva se v tržaškem dialektu, italijanščini, ker je hitrejša, oče pa je bil izvrsten, cenjen, nagrajevan komik, združeval je slovansko melanholijo z mediteranskim melosom. Mislim, da sem se tega nalezel od njega.

Kako pa premagujete to melanholijo?

Kar nekaj let sem potreboval in še potrebujem pomoč, tudi s tabletami si pomagam, a ne več toliko. Kadar me zgrabi, jo moram sprejeti in počakati, da mine. Saj grem na sprehod, mislim na druge stvari, a kakšne posebne moči za premagovanje nimam. Kadar padem, padem v luknjo in čez nekaj časa pridem ven. Tako gre iz dneva v dan. Včasih traja ves dan, včasih samo uro. In te težave trajajo že nekaj let, leta in leta živim s tem, odkar pomnim, pravzaprav. In korona mi pri tem ne pomaga. (nasmeh) A so ljudje, ki imajo še hujše težave.

Vas psička Mimi kaj potegne iz te žalosti?

Mimi je kar fina družba, dosti se pogovarjam z njo. Res imam občutek, da se pogovarjava. Rada se pocrklja, zna pa biti tudi divja, ker je terierka. Obsedena je s frizbijem. Ne moreš je utruditi. Ko ji je dovolj, je čisto zadihana, spije malo vode, se spočije in spet na frizbi.

Se pogovarjate z njo v italijanščini ali v slovenščini?

Lajam. (smeh) Dvojezično.

Bi radi še kakšne stvari naredili?

Iz mojega poklica nič. Počasi pričakujem, da narava opravi, kar ima za opraviti. Živim čisto dolgočasno. Berem, rad pogledam kakšen film, malo resnejše nadaljevanke, toliko kriterijev sem še ohranil. (smeh) Zanimajo me določene zgodovinske teme. Berem štiri knjige hkrati, mešano. Trenutno me zanima slikarstvo, barve, v to lahko čisto zabredem. Potem grem v kaj drugega. To lahko počnem mesece ali pa nekaj dni. Žal mi je, da ne znam slikati. Ali igrati kakšnega inštrumenta. Gledališče je bilo premočno, da bi lahko razvil še kaj paralelnega.

Kako ste z zdravjem?

Moj motor še teče, z verigo, dokler je še namazana, bo tekla. Z zdravjem nisem prav močan, kaže se 25 let sladkorne bolezni. Zaradi nje sem bil na laserskih posegih za oči. Jemljem inzulin in tablete, pomembni so disciplina, gibanje, zdrava prehrana. Včasih tukaj padem. Moj hladilnik je v glavnem prazen, da nimam skomin, ker se rad pocrkljam. Na srečo ne pijem alkohola. Premami me kruh. A ena sama žemlja mi nabije sladkor v višave. Tudi pri gibanju nisem preveč priden, nikoli nisem bil, to je pri meni čista katastrofa.

Bova za konec o plagiatu? Ga obžalujete? Ste to predelali?

Do neke mere. Nekaterih stvari ne bom nikoli razumel do konca. Razmišljam, zakaj sem naredil nekatere stvari. Ko sem opravil z negativnimi platmi, sem se začel spraševati, ali je bilo v tem kaj pozitivnega. V primeru tega razvpitega plagiata, ki je imel svoj sodni epilog in mogoče ga bo še imel, zadeva še ni zaključena – zanj sem dobil petnajst mesecev pogojno, na kazenskem sodišču, z vsem vulgarnim, dobesednim linčem na moj račun – takrat sem se odločil, da ne bom odgovarjal na nobena vprašanja, nisem dal nobenega intervjuja, samo eno izjavo. Vsi so rekli, da to ni dobro. Danes ugotavljam, ker vem, v kakšnem stanju sem bil, ko sem to naredil in zakaj sem to naredil, da je moralo pri meni priti do takšnega načina zloma. Do avtodestrukcije. Uničenja samega sebe. Zavestno veš, da delaš nekaj, kar bodo odkrili. Vedel sem, do česa bo prišlo. Danes vidim, da je pozitivno to, da sem z gledališčem, gledališkostjo, opravil za vedno. In najbrž sem potreboval tak »šus v glavo«, da se je to zgodilo. Žal mi je, da sem s tem prizadel ljudi, ki so verjeli vame, nekateri odnosi so se zaradi tega skrhali, in za to mi je žal.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_14
Zarja Jana
naslovnica