Marjuta Slamič zase pravi, da je nepoboljšljiva optimistka. »Čeprav včasih ne bi bila, ker potem zelo naivno vstopam v svet. Nikoli ne pričakujem slabega od situacije, vedno le dobro.« Kljub temu nekaterih stvari ne razume, na primer obnašanja politike in nekaterih posameznikov. A verjame, da se vse lahko izboljša, pri čemer pa je ključna odgovornost vsakega posameznika.

Menda ste zelo socialna oseba. Kako preživljate to leto prepovedanih stikov?

Če bi bila mlajša, bi bil to verjetno problem, a zdaj sem že toliko v letih, da mi ni treba vsak dan vseh videti. Saj se da tudi z »zoomi« to premostiti. Mislim, da je težje za mladino. Jaz se že zamotim, za mlajše pa je to res zelo težko obdobje. In za starostnike, ki so sami – na te se je sicer na srečo malo pomislilo in se jim telefonira, piše pisma ..., na otroke pa se je pozabilo, ker so itak že v nekem gnezdu družine. A opažam, da je pri njih kar velika kriza.

Ste kljub vsemu še vedno nepoboljšljiva optimistka?

Tu si sploh ne morem pomagati. Tudi če si kdaj želim biti bolj uravnotežena, nisem. Vedno imam občutek, da bo bolje in da je dobro tako, kot je. Iz vsake situacije moraš potegniti najboljše. Seveda situacija je, kakršna je, a če bi tej bolezni, ki je zdaj napadla svet – pa ne virus, ampak vse skupaj –, posvečala še več pozornosti, bi bilo pa res grozno. Itak sem odvisna od nje – ne delam, ne morem nikamor … Zakaj bi se še sama omejevala? Ostajam optimistka!

Zadnja premiera, ki bi jo morali imeli v SNG Nova Gorica, je Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava govori o razdvojenosti slovenskega naroda; čeprav se dogaja pred več kot petdesetimi leti, je tema zelo aktualna, kajne?

Bizarno se mi zdi, da imamo Slovenci v sebi to, da zagrabimo neke točke in kar ne nehamo – pa ne govorim ne o eni ne o drugi strani. A kar se dogaja danes, gre čez vse meje. To hujskanje je skrajno pokvarjeno.

Mislite, da je to v naši naravi ali lahko to presežemo?

Mislim, da se da vse stvari preseči, a potrebna je volja, predvsem politična. Imeti bi morali etično politiko, ne pa politike sovraštva, hujskanja, zamer … To ne pelje nikamor. Če vlada ni preslikava družbe, se počasi začne delovanje vlade preslikovati v družbo. Glede na dogajanje danes mislim, da nas čakajo še hujši časi – tu pa res ne morem biti optimistična.

Pravimo, da je gledališče ogledalo družbe, a to ogledalo že vrsto let kaže isto sliko.

Ja, ja, isto, že vrsto let, le na različne načine. Eni to povedo zelo na nož, drugi realno, tretji zavijejo v metafore. Naš tekst Simone Semenič je na primer v dialektu in komičen, tako se lažje približaš večjemu številu ljudi. V tem smislu ima komika večjo moč.

Lahko umetnost dejansko kaj premakne?

Mislim, da ja! Brez umetnosti, kulture in filozofije nam živeti ni. To so stvari, ki nas delajo humane, po kulturi se ljudje razlikujemo od ostalih živalskih vrst. To je to, kar nas poganja: da se preizprašujemo, postavljamo nove premene. Kultura je nujno potrebna in zelo premika situacijo, tudi če v sedanjosti tega ne vidimo, se bo nekoč zaznalo, ko bomo pogledali v preteklost.

Očitno se odločevalci tega zavedajo, saj jo je v tej krizi najslabše odneslo ravno področje kulture.

Mislim, da gre tu res za nekaj popolnoma drugega, ne za virus. Kultura je nekaj, ob čemer se ljudje sprostijo, in v teh časih nam to ni dovoljeno.

Torej gre za vzdrževanje strahu?

Tako je. Svoboda je odsotnost strahu, je nekdo rekel, in se z njim strinjam. Danes smo nesvobodni.

Je za tem neki večji načrt?

Tega ne vem, ker nisem ravno pristaš teorij zarote. A dejstvo je, da nismo svobodni. A svet mora verjetno iti neko svojo pot, Zemlja ima vedno cikluse, pa tudi kultura in vojne. Moje mnenje je, da smo v tretji svetovni vojni, ki je drugačna, kot sta bili prvi dve.

In je ne prepoznamo kot vojne?

Seveda ne, ker rane niso krvave. In posledice bodo še hujše. A cikel se bo prej ali slej obrnil. Za dežjem vedno posije sonce, za soncem pa začne padati dež. To so ciklusi, na katere mi nimamo velikega vpliva, a s tem ne odvzemam odgovornosti do etičnega in dobrega življenja – daleč od tega! Da bi šli lažje čez te čase, se moramo pri sebi začeti spraševati, kako funkcioniramo v družbi, v vseh svojih socialnih odnosih, in kako skrbimo za Zemljo. Na teh področjih lahko še zelo veliko spremenimo.

Odgovornost nosi vsak posameznik?

Seveda! Pri sebi moraš spremeniti miselnost. Da lahko prideš do tega, pa mora nekaj postati del navade. In šele ko je del tvoje navade, si lahko vzor drugemu. Zdi se mi nujno, da pogledamo vase in začnemo delovati odgovorno in srčno.

Kriza je še bolj obremenila ženske. Kakšen je naš položaj?

V kulturi, kot je naša, je dejstvo, da so ženske doma še vedno bolj obremenjene, kakorkoli obrnemo in govorimo o enakosti spolov. Že sama pri sebi vidim, da opravim večino gospodinjskih opravil. Pa ne zato, ker partner ne bi znal ali hotel;  morda res tudi zato, ker sem malo »control freak«, a še vedno je to predvsem ostanek vzgoje.

Ste kot igralka kdaj občutili, da se morate bolj dokazovati kot kolegi ali da ste manj cenjeni od njih?

Niti ne. V strukturnem smislu tega nisem občutila. Bolj gre za to, da je svetovna dramatika napisana za moške. Zanimivih ženskih vlog je veliko manj in zato moški lažje napredujejo. Pri nas so te stvari sicer zelo drugače zastavljene. Tudi seksualne in spolne meje so rahlo zabrisane, saj moramo delati v zelo bližnjem stiku. In tu se po navadi zgodijo zatiki, ali če jih direktno poimenujem: nadlegovanja. To je problem. A ne le pri nas, povsod in na vseh nivojih.

Ste tudi sami kdaj doživeli spolno nadlegovanje?

Ah, velikokrat! Tega je toliko … Igralke v gledališču zelo hitro čutimo, kdaj je stvar nedolžna, stvar heca in zabave, in kdaj gre čez mejo. Vsaka ženska začuti, kdaj je kaj narejeno ali povedano z eno ali drugo energijo.

Kako ste se odzvali?

Različno. Ko sem bila mlajša, sem se odzvala z molkom, ker drugega nisem upala. Prideš v neko novo okolje, igralci smo, roko na srce, ambiciozni, in ne narediš nič, ker vidiš, da se tudi drugi med sabo tako obnašajo – nisem zaznala, da bi se katera od starejših kolegic obnašala drugače, kvečjemu so nekatere to še spodbujale. Na srečo je enkrat do mene prišla ena od starejših kolegic, zdaj žal že pokojna, ki je videla, kaj se je zgodilo, in mi rekla: »Samo še enkrat mu pusti, da ti kaj takega reče! Odgovori mu ali pa ga brcni!« Dala mi je vedeti, da se lahko tudi branim, in mi je to dalo zagon. Zdaj se vedno postavim zase in povem na glas: »Ne! Dovolj je!«

Mislite, da bo javna obtožba Mie Skrbinac kaj premaknila na tem področju?

Upam, da bo, da se bo počasi začela spreminjati kultura. Če ne drugega, da bodo kolegi začeli razmišljati o tem, da vsaka šala ali dotik pač nista primerna. Da se bo malo počistilo in bomo tako lažje delali skupaj, s spoštovanjem vseh. Kar je naredila Mia, se mi zdi izjemno pogumno. To je verjetno eno njenih življenjskih del in poslanstvo. Vse čestitke za pogum! Zagotovo zaradi tega že nosi stigmo, a se je verjetno tega zavedala, še preden se je spustila v to. Mislim, da je Iva Babić nekje rekla, da je ženska takoj, ko se pritoži, označena za zatežno in ni več tako zaželena za delo. A tako pač je.

A ko rečemo »tako pač je«, »tega je toliko« in »vsi se tako obnašajo«, sprejemamo, da je takšno početje normalno!

Trenutno je to zelo normalno, ja. Zato upam, da se bo zdaj z Mio in drugimi kolegicami, ki smo z njo dobile glas, to končno spremenilo. Nobena od nas prej ni govorila o tem – čisto nobena! Zdaj pa je Mia dala tudi nam pogum. In verjetno nobena od nas nekaterih stvari več ne bo dopustila in bo lažje na glas rekla: »Ne, tu je meja!« Pa ne smemo pozabiti, da se moškim dogaja enako, a oni o tem sploh ne bodo govorili.

Študirali ste v Londonu. Kako je bilo s spolnim nadlegovanjem tam?

Že pred dvajsetimi leti, ko sem študirala, je bilo glede tega zelo rigorozno. Na primer neki profesor je na vaji rekel nekaj, kar bi lahko imeli za spolno konotacijo, jaz je sploh nisem začutila. Dvema puncama to ni bilo všeč in sta ga prijavili. Bil je krasen, vrhunski profesor in smo se potem ostali zelo borili, da je ostal. Puncama se je seveda moral opravičiti. A tu govorimo samo o nivoju besed. Nekoga so zmotile, je reagirali in je bilo za to poskrbljeno. Mislim, da je to prav, čeprav lahko to tudi vodi v vedno hujši svet. A če delaš po pameti, veš, kaj so pravi nameni.

Treba je najti zdravo mero. Saj ženske si še vedno želimo biti ženstvene in se tako tudi počutiti, ne da nas zdaj nobeden ne bo več upal pogledati.

Seveda! Želimo se lepo obleči in pokazati dekolte. Priti mora čas, kjer se bo ženska lahko pokazala v vsej svoji ženstvenosti in bo moški to pozdravil na tak način, da se bo počutila sprejeto in dobro, ne pa spolno nadlegovano. To je stvar zdrave družbe, zdravega moškega in zdrave ženske. A za to bo potrebno še veliko dela, z obeh strani, moške in ženske. Družba mora zrasti, dozoreti. Kar se zdaj dogaja, so ne porodni krči, ampak začetna faza popadkov nečesa novega. Čuti se, da so se ljudje po svetu začeli množično drugače zavedati nekih stvari. Enkrat bo prišla kritična masa in se bo zavedanje obrnilo.

***Tristranski intervju Okvir: Slovenski film »Kar se dogaja s slovenskim filmom je naravnost … Saj sploh ne vem, katero besedo bi uporabila! Da leto dni zadržujejo že odobrena sredstva in se potem do tega še obnašajo s takšno aroganco – v slednji je največji problem. Ne razumem, zakaj ta napad na film in strah, kaj lahko film naredi. Zakaj to delajo filmarjem? Morda ker so bili kdaj preglasni in je to maščevanje? Treba je razumeti, da v filmski industriji delajo taki in drugačni ljudje, številni so zdaj na robu preživetja. Morda se večini populaciji ne zdi, a uničiti slovenski film ni majhna stvar. To je naš mali dragulj.« Okvir: Marjuta Marjuta je staro furlansko ime, morda bolj znano na Primorskem, ki je v bistvu verzija Marije. »Malce pa je kriva tudi ruska književnost, Rusi imajo Marjutke,« pravi igralka. Citati: »Imeti bi morali etično politiko, ne pa politike sovraštva, hujskanja, zamer …« O trenutni politični situaciji »Igralke v gledališču zelo hitro čutimo, kdaj je stvar nedolžna in kdaj gre čez mejo.« O spolnem nadlegovanju »Kultura je nekaj, ob čemer se ljudje sprostijo, in v teh časih nam to ni dovoljeno.« O vzdrževanju strahu Podpisi: (marjuta1) Marjuto smo nazadnje gledali v seriji Primeri inšpektorja Vrenka, sicer pa jo poznamo iz filmov Komedija solz, Nika, Za vedno, Circus Fantasticus, Šanghaj, Zoran, moj nečak idiot, Družinica … (marjuta2) Če le lahko, gre igralka vsak dan na sprehod v naravo. »Če že ne grem v gozd, imam pa vrt, kjer sem tudi med zelenjem.« (marjuta3) Marjuta zelo rada potuje ali vsaj skoči na izlet v sosednjo Italijo. »Letos ne bom videla cveteti magnolij v Vidmu,« je žalostna. (marjuta4 – če gre) Sanja o ranču z živalmi ali vsaj kužku, a trenutno ima mačkona, ki se je pri njej znašel po naključju.***