Drevo se na drevo naslanja, a človek na človeka

Grenko-sladke misli Janija Kovačiča: Resnico so že davno ustrelili

Alenka Sivka / Revija Zarja Jana
28. 3. 2021, 20.55
Deli članek:

Avtor ponarodelih Revolucije in Delam kot zamorc, pa še številnih drugih pesmi, ki silijo k razmišljanju, nagovarjajo k spremembam.

Šimen Zupančič
"Drevo se na drevo naslanja, a človek na človeka."

Gimnazijski profesor, ki dijake uči življenja in spoštovanja drug drugega, odgovornosti in pozornosti. Ker bo imel dan pred osmim marcem spletni koncert z naslovim Ženske štorije, sva se veliko pogovarjala o današnjem položaju žensk, pri nas in v svetu. Pa o koronačasu, naši državi in kulturi. Njegovo razmišljanje je umirjeno, a genialno.

Ali imajo ženske danes res enake pogoje dela, temu primerno plačo in tudi v politiki veljajo toliko kot moški?

Seveda ne, vendar je v Sloveniji ta razlika v plači proti drugim državam razmeroma majhna. Trenutno v politiki prevladuje zelo konservativni mačizem, s katerim zastrupljajo medije. Religija žal to podpira in celo razpihuje. Kadar so zadeve skoraj nerešljive, se izvoli žensko, da pomete razbito posodo in porcelan. In tu se začne problem. Ženska hoče dokazati, da je sposobna, a dejansko se je ujela v moško past. Redko katera obdrži položaj, ko se razmere umirijo.

Na trgu dela imajo še vedno prednost moški, sploh pri višjih položajih. Zaradi predsodka, da ženske niso sposobne toliko kot moški. 

Ženske so rade negovalke in tu nastopi servilnost – zakaj ženski kolektivi raje izvolijo povprečnega moškega kot sposobno žensko? To morate dekleta in žene razčistiti. Moški samo izkoriščajo žensko neodločnost. Znamenita Heglova dialektika gospodarja in hlapca nas uči, da je prva stopnja spremembe podrejenosti – ozaveščanje. To stopnjo je veliko žensk doseglo, a kaj ko poniknejo v konformizem, ko pride do glasovanja. Osvoboditev žensk je stvar žensk, moški bodo še veseli, da so se znebili odgovornosti. Resnici na ljubo moramo povedati, da večina moških jemlje to svojo odgovornost precej na lahko in sebično – ženske morajo, moški, če hočejo. Za resnično enakopravnost se morata prilagoditi oba – tako moški kot ženska. Predsodek o manjši sposobnosti žensk kaže le strah moških pred ženskami. 21. stoletje je stoletje žensk.

Ženske imajo še vedno za nekaj odstotkov nižje plače in posledično nižje pokojnine, tudi pri nas. Kako odpraviti te razlike? 

To je proces, ki to počasi odpravlja. Vendar zlahka pripelje do obrnjene situacije, da bodo diskriminirani moški. Problem 21. stoletja so moški, ki se ne najdejo in se zatekajo k preživelim rešitvam. Šolanje promovira dekleta, kajti poudarja pridnost, vestnost, zanesljivost itd. V tem so dekleta uspešnejša. Za srednje šole vemo že desetletja, da so dekleta zrelejša pri teh letih. Še pred sto leti so bili učitelji le moški, danes so predvsem ženske. Na uradih, kjer urejate dokumente, ki so bistveni za moderno življenje, delajo ženske. Tajnice vam dovolijo dostop do šefov in potem speljejo izvrševanje. Na pravu in medicini, nekoč moških študijih, je deklet že polovico. Da ne omenim pomena matere. Skratka, večino najpomembnejšega za življenje urejajo ženske. Kako odpraviti te razlike?

V gimnaziji poučujete dijake in dijakinje – kakšne razlike opazite med njimi? Kaj jim svetujete, katere stvari so pomembne v življenju? Na kaj naj bodo pozorni?

Naj bodo pozorni drug do drugega, kajti drevo se na drevo naslanja, a človek na človeka. Žal sta sebičnost in komfort napravila svoje. Večina ima svojo sobo – svojo republiko. Starši s svojo vljudnostjo financirajo to maternico apatije in mlade hranijo z iluzijo, kako so pomembni. Helikopterski starši odstranjujejo ovire in zadušijo nekatera temeljna boleča spoznanja, ki so nujna za socialno zrelost. Veste, svoboda njihove sobe ni svoboda, to je zlata kletka, ki deluje, dokler starši plačujejo elektriko in stanarino. Svoboda je predvsem velika odgovornost in zanjo moraš biti zrel, da jo lahko nosiš. Pred sto leti si šel služit pri desetih, pred 70 leti pri 14, pred 50 leti pri 19 ..., zdaj šele po 30. letu. Socialna zrelost se odmika v pozna trideseta. Učim jih, da je najsladkejši kruh tisti, ki si ga sam prislužiš.

Kaj pravite na gibanje #jaztudi ali pa #nisisama, ki je pošteno pljusknilo tudi k nam? Bodo izjave zlorabljenih žensk imele kakšen učinek, bodo kaj spremenile?

V hribih je bilo nekoč življenje izjemno težko. Ženska je bila partner, ki je poleg dela morala roditi delovno silo – otroke. Preživetju je bilo podrejeno vse. Šele blagostanje omogoča ukvarjanje s temi rečmi, a hkrati pokaže izjemno kruto sliko zgodovine, ki je nad veselje in užitek postavljala silo in zlorabo. Redko kateri ženski je bilo to prihranjeno. Permanentno vojno stanje je vse te usode zmetalo v koš pozabe. V Platonovi Državi je prekrasen odlomek o Erosu, kjer pravi takole: »Kadar se plodilna sla približa lepemu, se zveseli ter se radostno razliva ter plodi in rodi; ob pogledu na grdo pa se nevoljno namršči in bolestno stisne, skrči se vase in ne plodi, temveč nosi svojo plodilnost dalje kakor težko breme.« Vse te akcije opogumljajo ženske, da o tem spregovore in nadaljnje rodove osvobode, tako da bo plojenje užitek in ne mora. Prelomiti morajo molk, a hkrati biti zavezane resnici. Resnica je grenko zdravilo, a nujno.

Kaj pa to, da naj bi se zakonodaja na področju spolnega nasilja iz »ne pomeni ne« spremenila v »ja pomeni ja«. 

To bi bilo idealno, če bi bili zreli. A drobne igrice izsiljevanja, zapeljevanja, vzburjenja, ljubosumja, strasti, idealiziranja in še bi lahko naštevali spremene jasnost in razločnost »ja je ja« v megleno gmoto sprenevedanja. Žal prevečkrat čez leta ženske poočitajo moškim, zakaj niso bili vztrajnejši. Po drugi plati pa prostitutke to prakticirajo že tisočletja in verjetno je jasnost odgovora napravila njihovo obrt tako dolgoživo. No, stvari se tudi modernizirajo – recimo kemseks ... »ja je ja ni samo spolnost in nalaga ženskam veliko odgovornost, ki je večina ni pripravljena nositi. Časi so taki, da se ne ceni stanovitnost, ampak potrošništvo, in z medosebnimi odnosi ni nič drugače.

Pravnik Miha Šepec je komentiral to morebitno spreminjanje zakonodaje na področju spolnega nasilja z besedami, da bi se lahko »spolna igra spremenila, predvsem za moške«. Komentar?

Osvajanje in parjenje sta temelja igre življenja in ta pravila so se že neštetokrat spremenila. Moški bodo postali iz lovcev plen. V antiki je bilo tako za časa bakanalij. Živalski svet nam daje neštete primere različnih možnosti. Zakaj bi bila trenutno veljavna pravila večna?

Pravica do splava se v nekaterih državah že ukinja. Se lahko to zgodi tudi pri nas?

Mislite Poljsko? Marsikatera država še ni razvila zdravstvenega sistema do te stopnje, da bi lahko postal splav del stalne prakse. V teh, kjer to ni problem, pa gre za civilizacijski korak nazaj. Kontracepcija in možnost splava sta osvobodila žensko strahu, da bo večno zaznamovana, ker se je ljubila. Da o posilstvih ne govorim. Cilj kontracepcije in splava je – naj se rodi zaželen otrok, ki bo plod Erosa in ne Tanatosa. Dobri nameni neštetokrat dožive brodolom, ampak z odpravo splava ne bomo izboljšali nacije.

Nam bo tudi koronačas pobral nekatere pravice? Zdaj govorim o vseh državljanih. Pravice, ki se ne bodo nikoli vrnile? 

Vladajoči so se po prvem šoku hitro dogovorili s kriminalnim podzemljem, kako prenesti čim več državnega denarja v zasebni sektor. Podaljševali bodo ukrepe, ki zanje seveda ne veljajo, dokler se bo dalo. Nakar bodo sestopili z oblasti in pustili narod, da odplačuje dolgove, in predvsem pazili, da bo zasebna lastnina nad človekovimi pravicami. Seveda je Slovenija droben kamenček v tem svetovnem kokainskem redu koristi in grabeža. Tujega ne dajo, svojega nimamo. Če je proletariat imel za prodajo vsaj svojo sposobnost za delo, nam zdaj privzgajajo le sposobnost za trošenje. Pravičnost je za pragmatizem korist, običajno za tistega, ki jo lahko kupi. Diktature izrinjajo republike, in to tako, da sebe proglasijo za demokracijo, a republiko za diktaturo. Pravica mora temeljiti na resnici, a ker so resnico že davno ustrelili, pravica nima s čim tehtati. Javnost ni več prostor svobode, temveč manipulacije.

Moramo na ulice in tam vztrajati? 

S korono nam hočejo vzeti svet in s policijo ulice. V zavetrju covida se je izvršil državni udar, katerega posledica sta teror in prestrašenost poslancev. Ulica lahko le z vztrajnostjo in množičnostjo premaga inercijo parlamenta. Upam, da niso bile predlanske volitve zadnje in da nas ne čaka Mussolinijev scenarij. Za zdaj, kot kaže, denar vladi še priteka iz »neznanega kraja in ob neznani uri«.

Država se mačehovsko obnaša do kulture – kako doseči, da se bodo stvari spremenile?

Pod to vlado je najverjetnejša sprememba na slabše. Kultura je zanje strošek. A ravno ta dosedanji vložek v »strošek« jim v tem trenutku omogoča neodvisnost financiranja »nekulturnosti«. Žal se uresničujejo črnoglede napovedi izpred dvajsetih let, da prodaji podjetij sledi prodaja narave in na koncu izničenje slovenstva. Preživeli bomo v ilegali govorili skrivnostni jezik, ki se bo pridružil sumerščini, akadščini ... Na srečo se, ne glede na politiko, vedno lahko »zgodi« kak nov Prešeren ali Cankar ali Kosovel ... Kakšno grozno spoznanje za trenutno vlado!  

-------

O Ženskih štorijah: »Ne glede na oblast bodo ljudje krvaveli, se mučili in pobijali ter se rojevali, smejali in ljubili. Človeška natura se menja počasi in zdrsov se nabere v življenju vedno več kot uspehov. Košček tega je v Ženskih štorijah. To je CD-plošča, ki obelodanja nekaj ženskih usod. Predstavili jih bomo na celovečernem koncertu. Vsaka pesem opisuje situacijo, v katerih se neredko znajdejo ženske. Ženske ženejo življenje naprej in v dalj, moški se izgubljajo v prepirih in vojnah. Moški so pozabili svojo vlogo v tvorjenju življenja. Ženske štorije so pohvala ženskam, njihovi vzdržljivosti in brezkompromisni želji po potrjevanju življenja. To bo spletni koncert, ki mu boste lahko prisluhnili v nedeljo, 7. marca, tako da se 8. marca zamislite in začnete spreminjati svet, da bodo te pesmi postale spomin in ne aktualnost.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica